Zgodbe

Prišli smo v miru, šli smo k izviru. In prav pri izviru, iz katerega klepetavo vrejo sveži zvarki prve ljubljanske kraft pivovarne, smo našli Tektonikovega izvirnega in glavnega varilca Marka Jamnika. In če se na prvi pogled njegova resna in tiha pojava ter zbran, umirjen modus zdi v disonanci z živopisnim pivotočem Tektonix in kričeče barvitimi etiketami, s katerih se navihano reži Tektonikov zobatec, je po nekaj besedah jasno, od kod prihaja divja energičnost in razgibanost, tako značilna za vse, kar priteče iz Tektonika.

Kot rastejo trave in misli, tako rastejo želje, sveže ideje in cilji. Iz drobnega kalčka poženejo in se z neusahljivo energijo dvignejo svetlobi naproti. Tako je pred dobrim desetletjem v mislih Saše Kržič vzklila ideja o vzgoji mikrozelenja, se hitro razrasla in omrežila še njenega moža Boštjana Šebenika. Vse od tedaj se obdana z zelenilom Ljubljanskega barja s strastjo posvečata poslu in že nekaj let ohranjata status najbolj uveljavljenega ponudnika mikrozelenja za restavracije in druge zelenoprste posameznike pri nas.

Le kako naj narod, ki si je sredi sedemdesetih let v en glas prepeval znameniti 'dobro jutro, kot sreča se zdi, beli sijaj narave – kot življenje rad ga imam' čuti o mleku in mlečnih izdelkih? Časi se spreminjajo, kultnega reklamnega spota, ki ga je takrat predvajalo gospodarsko interesno združenje mlekarstva Slovenija, danes verjetno ne bi tako dobro sprejeli, pa vendar se za številne še danes z mlekom vse začne in z mlekom dan je lep.

Kjer se meglice pno nad zelenimi mokrišči in ptice s pesmijo krasijo rosna jutra, se nemara res zdi, da je življenje kot v pravljici. Prav tam, na obrobju pravljičnega barja v Črni vasi sta pred kakšnima dvema desetletjema svojo spečo kraljično našla Miha Pupis in Urša Kunz.

Polzenje kaplje po stranici orošenega kozarca, v katerem pritajeno potrkava ledena kocka, in kapljevina ob njem, ki vabi, da na hladen marmor v nežne obrise prelijemo svoje najbolj vroče želje in izmuzljive sanje o prihodnosti, podnetita premislek o minljivosti, o neizprosnosti časa, o lastni neznatnosti pred obličjem brezčasnosti.

Da je nekdo šel po gobe, ko se je odpravil na Večno pot? Da je sredi Ljubljane farma brez zemlje? Da so lahko drobne glive vzvod za rojstvo prave njive? Vse drži …

Kako globoko v naša srca seže vprašanje "A greva na kavo?" In kako pomembno je prepleteno z našo kavopivsko bitjo …

Sredi Ljubljane roju zgodb, namenjenih privabljanju množic in pospeševanju prodaje, kljubuje Štorija. Pristna, edinstvena in dobra.

Kaj imata skupnega vitrina, zapolnjena z mesom, in igrivi preplet jazza? Morda to, da nas kdaj opomnita na surovost sveta, morda zavedanje, da za vsakim, tudi navidez improviziranim izdelkom stoji zvrhana mera znanja in izkušenj. V kletni pasaži Bežigrajskega dvora na Dunajski 56 si obdan s kakofonijo najrazličnejših butikov in raznovrstnih storitvenih obratov po svoje žvižga Marko Butalič, ki je tam nedavno odprl svoj Meat Business Shop z odličnim naborom mesa in prvovrstno glasbeno spremljavo.

Če ne veste, kako osvežujoča in navdihujoča je družba mladih zanesenjakov, ki v času vladavine individualizma in cinizma izoblikujejo srčno skupnost z jasno zasnovanim sistemom vrednot in prioritet ter svoj vsakdan posvetijo dokazovanju, da tudi najmanjša dejanja štejejo več od še tako visokoletečih besed, se le oglasite v Rifuzlu.