Vila Zlatica

Vilo Zlatica na Cesti na Rožnik (danes Cesta 27. aprila) je Ivan Hribar kupil po koncu prve svetovne vojne ter se vanjo z ženo Marijo (roj. Goričan) in hčerko Zlatico vselil štiri leta kasneje. Arhitekturo hiše, njeno notranjost in ureditev okolice je prilagajal svojim potrebam in okusu. 

Leta 1933 se je Hribar odločil za prenovo. S prenovo je zdaj vila pridobila kletno stanovanje, pritlično knjižnico s Hribarjevo delovno sobo in prostorom v nadstropju, na vzhodni strani hiše so prizidali še vhodni vetrolov. Vse prostore v vili so opremili z izbranim, tudi po meri izdelanim pohištvom. Ivan Hribar je v vilo nazadnje posegel leta 1940, ko so prizidali bunker, saj je razumel, da politična situacija svet pelje v drugo svetovno vojno.

V vili je bila med leti 2016 in 2020 izvedena obnova; ohranjeni so stavbno pohištvo in vsi leseni elementi, parket, lončene peči, teraco, kovinski elementi in stenske poslikave. Oživitev ambientov knjižnice in družinske sprejemnice domovanja družine Hribar s postavitvijo stalne razstave pomeni uresničitev zadnje volje dr. Zlatice Hribar in poklon izjemni dediščini njenega očeta Ivana Hribarja.

Ivan Hribar (1851 - 1941)

Ivan Hribar (1851–1941) je bil velik zagovornik napredka in najbolj priljubljen ljubljanski župan. Zaradi svoje aktivnosti pri gradnji prvega ljubljanskega vodovoda si je prislužil naziv častnega meščana Ljubljane. Po katastrofalnem potresu, ki je Ljubljano prizadel leta 1895 je iz ruševin napravil sodobno mesto: uredil je delovanje mestne uprave, na osnovi prvega urbanističnega načrta posodobil celotno urbano infrastrukturo, uredil je kanalizacijo, odvoz smeti, ustanovil več novih šol, elektrarno, mestno hranilnico, tržnico, table ljubljanskih ulic in trgov je opremil z vidnejšimi slovenskimi napisi. Prav tako je Ljubljana v času njegovega županovanja dobila dva pomembna javna spomenika, spomenik Francetu Prešernu in spomenik Primožu Trubarju.

Liberalec, neutruden domoljub in "panslovan"

Ivan Hribar je zagovarjal idejo zedinjene Slovenije in združitve Slovanov v skupno državo. Nikoli se ni postavljal z diplomami o doseženem znanju, ampak z znanjem samim. Z izjemno delavnostjo, s sodelovanjem s strokovnjaki z različnih področij z jasno vizijo povzpel do mesta župana, veleposlanika Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev v Pragi (1919–1921), kraljevega pokrajinskega namestnika za Slovenijo (1921–1923) in senatorja Kraljevine Jugoslavije (1932–1938). Njegovo življenje, delovni uspehi in dramatična smrt so ga povzdignili v legendo slovenske politike v pomembnem obdobju osamosvajanja Slovencev.