Slovenski etnografski muzej

Slovenski etnografski muzej kot osrednji etnološki muzej s slovenskimi in zunajevropskimi zbirkami s področij materialne, socialne in duhovne kulture skrbi za njihovo ohranjanje, preučevanje, spoznavanje in razumevanje. Nastal je leta 1923 z ločitvijo od Narodnega muzeja. Začetki muzeja se navezujejo na nastajanje zbirk v okviru Deželnega muzeja za Kranjsko (ustanovljen 1821).

Prek letnega cikla razstav in drugih prireditev - slovenskih (tudi zamejskih in izseljenskih), drugih evropskih in zunajevropskih - izobraževalnega programa in publikacij muzej predstavlja tradicijsko kulturo na Slovenskem in o kulturah nekaterih drugih ljudstev sveta. Razstavni predmeti in dejavnosti muzeja obsegajo tako materialno kulturno dediščino vsakdanjih in prazničnih načinov življenja kot tudi dediščino znanj, vrednotenj, tehnik, modrosti in ustvarjalnosti.

Muzej obiskovalcem ponuja še ogled tkalske delavnice, muzejsko trgovino Lectarija in kavarno.

Stalna razstava: Med naravo in kulturo

Stalna razstava predstavlja zakladnico slovenske in svetovne etnološke dediščine z več kot 3000 razstavljenimi predmeti. Razstava predstavlja namene, za kakršne so naši predniki predmete izdelovali, jih uporabljali, in kako so se skozi prostor in čas razlikovale in spreminjale njihove oblike.

Stalna razstava: Plečnikova lectarija

Razstava prikazuje Lectarijo – opremo nekdanje prodajalne domače in umetne obrti, ki je bila na Kongresnem trgu 5 v Ljubljani odprta leta 1940. Razstavljene so  lesene vitrine, mizica in klop ter izložbeno okno z medeninasto spiralo, ki se je uporabljala  kot ogrodje za aranžiranje prodajnih artiklov, masivna okrogla miza iz umetnega kamna in lesen lestenec s svečami v krogu. Na lesenem obodu lestenca so vtisnjena sporočila – izbrani reki arhitekta Plečnika: Iz oči duša govori / Čas teče pa nič ne reče / Zlata se rja ne prime / Žena moža dela.

Opremo prodajalne Lectarija sta Slovenskemu etnografskemu muzeju leta 2000 podarila potomca Henriete in Roka Freyerja, hči Agata Freyer Majaron in sin Rok Freyer. Lectarijo je muzej ustrezno restavriral, leta 2004 umestili v program takrat novo odprte razstavne hiše kot muzejsko trgovino Lectarijo in hkrati kot kulturno dediščino. Med pripravami na počastitev in praznovanje Plečnikovega leta 2022 je Lectarija postala muzealija in je bila umeščena v muzej kot stalna postavitev z imenom Plečnikova Lectarija. Danes je Lectarija njegova edina v celoti ohranjena oprema trgovine.

S Plečnikom in njegovo Lectarijo je povezana tudi Krbavčičeva delavnica na Trubarjevi cesti 55 v Ljubljani. Na razstavi je tako predstavljen celoten ambient Krbavčičeve trgovine, katere tradicija sega v čas med obema vojnama, ko je vanjo rad zahajal tudi sam arhitekt Plečnik. Mojster Krbavčič mu je bil s svojo spretno roko in dognanimi izdelki v bogat navdih pri načrtovanju Lectarije. Ob zaprtju Krbavčičeve delavnice in trgovine leta 1996, ko je sin Andrej Krbavčič, zadnji nosilec te obrti, odjavil obrt, je celoten inventar prevzel Slovenski etnografski muzej. Trgovinsko pohištvo je iz leta 1934, svečarski in lectarski izdelki pa so v glavnem iz 90. let 20. stoletja. Na razstavi so med drugim predstavljeni osebni dokumenti in rezbarski izdelki Jakoba Krbavčiča (1907 – 1988), izdelki iz lecta, ročno izrezljani leseni modeli za medene kruhke, okrasni predmeti, različne vrste sveč ter dodatna oprema trgovine.

Izbrana dela mojstra Jožeta Plečnika so bila leta 2021 vpisana na Unescov seznam svetovne kulturne in naravne dediščine. Z razstavo Plečnikova Lectarija Slovenski etnografski muzej osvetljuje tudi njegova manj znana dela in prizadevanja ter njegov odnos do rokodelstva. Razstava je nastala ob 150. obletnici rojstva arhitekta Plečnika, ki jo je Slovenija praznovala v sodelovanju z Unescom.

Občasna razstava: Ljudska umetnost med domom in svetom: Zbirki SEM in ljudske umetnosti NSK skupine IRWIN

Razstava, na kateri slovenska ljudska umetnost sreča globalno ljudsko umetnost NSK, preprašuje pomenski okvir ene od zbirk tradicije in jo postavlja ob zbirko artefaktov, ki nastajajo v sodobnih identifikacijskih družbenih procesih. Ob tem sporoča, da je ustvarjanje skupnostne identitete premišljen proces, v okviru katerega poteka tudi izbor simbolnih vizualnih sestavin, ki naj predstavljajo skupnost. V primeru slovenskega naroda so bili vir teh sestavin predmeti tradicijske kulture, v primeru državljanov države NSK pa sodobna umetniška produkcija NSK.

Na razstavi je predstavljenih več kot sto reprezentativnih predmetov iz zbirke slovenske ljudske umetnosti SEM ter sodobna globalna produkcija ljudske umetnosti NSK – grafike, fotografije, plakati, artefakti in videi devetnajstih umetnikov, državljanov NSK države v času. Pobudnika oblikovanja zbirke ljudske umetnosti NSK sta skupina IRWIN in NSKSTATE.COM, hrani in zbira jo skupina IRWIN.