Po sledeh družine Tönnies v Ljubljani

Družina Tönnies je v stotih letih, od leta 1844 dalje, pomembno vplivala na gospodarski in družbeni razvoj mesta Ljubljane. O vsej razsežnosti, raznovrstnosti in mednarodni dejavnosti je Znanstveno raziskovalni center Slovenske akademije za znanost in umetnost, na pobudo Slovensko - švedskega društva,  leta 2017 pripravil posvet o dediščini družine Tönnies, v ta namen pa je bil izdan tudi zbornik Stoletje družine Tönnies.

O pomenu družine za Ljubljano priča tudi dejstvo, da je mestni svet MO Ljubljane istega leta sprejel tudi sklep o poimenovanju parka ob Koseškem bajerju po Gustavu Tönniesu. Razstave o življenju in delu Tönniesov so v preteklosti tako potekale v omenjenem parku, v ZRC SAZU, v Tehničnem muzeju Slovenije v Bistri, v Arhivu Slovenije ter v Muzeju v Litiji, v obtoku turistično-informacijskih centrov Ljubljane pa je sedaj tudi zgibanka Slovensko-švedskega društva Gustav Tönnies in sinovi graditelji Ljubljane.

Gustav, glava družine Tönnies, se je rodil leta 1814 v Stralsundu ob Baltiku. Njegov oče, ladijski tesar, se je tja preselil iz južno švedske pokrajine Småland. Tudi Gustav se je v Hamburgu šolal za tesarja, ter se nato odpravil na dolgo učno pot po takrat najrazvitejših evropskih deželah. Leta 1844 so ga povabili v Ljubljano, da postavi ostrešje na Kolizeju, takrat največji stavbi v tem delu Evrope. Po uspešnem delu in vabilu župana Hradeckega je postal mestni tesar. Ljubljana je postala njegov drugi dom.

Poročil se je z Ljubljančanko Amalijo Malovrh s katero sta imela devet otrok: pet sinov in štiri hčerke. Vseh pet sinov se je po šolanju vključilo v očetova podjetja in kasneje nadaljevalo njegovo delo v Ljubljani, Trstu, Nabrežini.

Gustav je deloval pri:

• izgradnji železniških postaj na progi Celje - Ljubljana - Trst in Ljubljana -Trbiž
• gradnji industrijskih objektov (pivovarna Kozler, tekstilna tovarno, obnova Cukrarne, sodelovanje pri gradnji Tobačne tovarne)
• ustanovitvi Strojne tovarne in livarne ter opekarne v Kosezah
• modernizaciji kamnolomov v Nabrežini, Repnju in Momjanu (z novimi železniškimi in ladijskimi prevozi je omogočil prodajo kamna po Evropi in prekomorskih deželah, do Japonske, Nove Zelandije, Argentine in Severne Amerike).

Leta 1883, v času, ko je v svojih podjetjih zaposloval že preko šeststo delavcev, pretežno Slovencev, skrbel za njihovo strokovno usposabljanje, jih dobro plačeval in bil pri delavcih zelo priljubljen, mu je cesar Franc Jožef podelil visoko odlikovanje Zlati križec s krono. Tri leta kasneje je umrl za posledicami raka na jetrih. 

Sinovi Gustav, Adolf, Viljem, Emil in Rudolf so nadaljevali njegovo delo.

Njihovo gradbeno podjetje je bilo v času ljubljanskega potresa leta 1895 med največjimi, zato ne preseneča, da so bili med največjimi izvajalci gradbenih del pri obnovi, kot tudi izgradnji novih javnih, zasebnih, vojaških in religioznih zgradb.

Strojne tovarne in livarne so postale motor nastajajoče lesno predelovalne, strojne industrije in energetike na Kranjskem ter predhodnik povojnega razvoja Litostroja.

Rudolf je po študiju arhitekture na Dunaju odšel v Zagreb in nato v Sarajevo, kjer je bil dvajset let vodilni arhitekt bosanske vlade. Po koncu Prve svetovne vojne se je vrnil v Ljubljano in prevzel družinsko gradbeno podjetje ter deloval tudi v Zagrebu, Sarajevu in Beogradu.

Ljubljana je v tem obdobju postajala pomembna prestolnica dežele Kranjske. Žal so vojne, nastajanje novih držav, mednarodni spori in gospodarske krize vplivale tudi na družino Tönnies in njene dejavnosti, ki so v obdobju do druge svetovne vojne postopoma zamrle, s tem pa tudi spomin na njihovo bogato dediščino. Slovensko-švedsko društvo je pred leti začelo obujati spomin na njihovo življenje in delo, ki je močno prispevalo k vključevanju dežele Kranjske, in kasneje Slovenije, v družbo razvitih evropskih držav.

Pot po dediščini Tönniesov je podrobno ponazorjena na zemljevidu Tönniesova pot po Ljubljani, nekaj arhitekturnih biserov, pri gradnji katerih so sodelovali, pa je prikazano v spodnji galeriji. 

Pripravil Stojan Jakopič, Slovensko-švedsko društvo