Učna pot Bevke
© Mateja Gruden
© Mateja Gruden
© Mateja Gruden
© Mateja Gruden
Za ljubitelje prepleta naravne in kulturne krajine – ter miru
Spokojnost. Bržkone prevladujoč občutek, ki prevzame obiskovalca med hojo po Učni poti Bevke sredi prostrane močvirne ravnice Ljubljanskega barja. Ovija nas tišina, v kateri je živahno ptičje žvrgolenje še bolj zveneče, ko piha veter, pa krošnje dreves še glasneje šumljajo. Pot je ravninska, speljana je po makadamu in kolovozu; tako nam ni treba še posebno pazljivo skrbeti za varen korak, temveč se lahko povsem posvetimo temu, kar nas obdaja: čudovit svet neskončnega mozaika travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic, bivališče številnih rastlin in živali, ki jih drugod po Sloveniji in Evropi le še redko srečamo.
Krožna Učna pot Bevke se začenja južno od istoimenskega naselja, pri osamelcu Gradišče. Nanjo opozori uvodna informativna tabla poti, na kateri sta kratka opisa Krajinskega parka Ljubljansko barje in učne poti z zemljevidom. Pod njo je puščica, naša zvezda vodnica na celotni poti, ki nas usmeri naravnost, po široki makadamski cesti, ki povede v prostran in odprt barjanski svet.
Kmalu nas ustavi druga informativna tabla poti (skupaj z uvodno jih je devet): »Kako so včasih prali«; učna pot namreč seznanja obiskovalca s tukajšnjo bogato kulturno in naravno dediščino. Tako na njej izvemo denimo še o tem, da Ljubljansko barje že dolgo ni več barje, temveč neskončen preplet vlažnih travnikov, steljnikov, logov, mejic, njiv ..., ki so zatočišče številnim živalim in rastlinam (med njimi recimo 89 vrstam metuljev, 48 vrstam kačjih pastirjev in 258 opaženim vrstam ptic); pa o tem, da je tod nekoč potekala mlinarska pot, ki je povezovala prebivalce Bevk in Podpeči; pa o Ljubljanici, ob kateri vodi del poti, »reki sedmerih imen«, in njenih zakladih; pa o dragocenem kamnu iz bližnje Podpeči (ki krasi tudi Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, eno najbolj monumentalnih del arhitekta Jožeta Plečnika); pa o tem, kako je ozemlje rimske Akvileje segalo vse do Bevk; pa o poplavnosti barja, ki »kot goba« zadržuje ogromno vode in s tem varuje Ljubljano pred poplavami – tako obisk tudi ni priporočljiv po obilnejšem deževju, saj je pot zaradi poplavljenosti deloma neprehodna.
Hodimo pretežno po široki makadamski cesti, deloma po travniškem kolovozu. Pot je odlično označena, puščice ali deček Barjanko, maskota poti, nas dosledno vodijo po njej. Kdaj se nam zdi, da hodimo po dolgi premici, kdaj pot rahlo zavijuga. Mestoma hodimo po drevesnem špalirju, mestoma po odprtem svetu. Pogled, ki sega čez prostrano barjansko ravnico, na eni strani zapira Krimsko hribovje, na drugi Polhograjsko.
Obiskovalcu, ki ni poznavalec Ljubljanskega barja in življa, ki je značilno zanj, bo Učna pot Bevke odstrla le delček njegove bogate kulturne in naravne krajine; bo pa bržkone hvaležen za izjemno prijeten sprehod po svetu, ki na pragu prestolnice ponuja popoln odmik od mestnega vrveža.
Izhodišče
Bevke (16 km iz središča Ljubljane). Z regionalne ceste Ljubljana–Vrhnika zavijemo proti Bevkam (smerokaz). Peljemo do konca vasi, do razcepa, kjer širša cesta odvije v desno proti Blatni Brezovici; tu zavijemo levo na ožjo cesto in se skozi naselje hiš peljemo do začetka makadamske ceste, kjer se začenja Učna pot Bevke (informativna tabla). Na levi je manjše parkirišče.
