Šmarna Gora: pot čez Spodnjo Kuhinjo (669 m)

Dekle na ležalniku na razgledni ploščadi na vrhu Šmarne gore.

Šmarna gora, v ozadju hribi, poraščeni z gozdom.

Dekle na ležalniku na vrhu Šmarne gore, v ozadju gostilna Ledinek in cerkev Matere božje.

Na "streho Ljubljane" po najbolj priljubljeni poti.

Kdor si želi v Ljubljani počutiti kot Ljubljančan, naj se vzpne na Šmarno goro! Ta najbolj priljubljen pohodni cilj na robu prestolnice je ob lepih dneh, še zlasti ob koncih tedna, pravi družabni oder.

Tudi (ali predvsem) zavoljo vrhunskega razgleda in odlične domače gostilne na vrhu. Na njem si, še zlasti v jasnem vremenu, splača vzeti čas za uživanje v zavetju romarske cerkve in v razgledu na Ljubljano s Savo in okoliške hribe ter Alpe. Pa tudi za malico ali kosilo iz gostilne Ledinek, kjer strežejo tradicionalne slovenske jedi. Pod cerkvijo so igrala za otroke in fitnes na prostem, preden sestopimo, pa lahko pozvonimo za srečo – malce pod vrhom je zvonček sv. Antona, "zvonček želja".

Na Šmarno goro vodi ducat poti z različnih izhodišč; mi se bomo vzpeli nanjo iz Tacna, kjer je urejeno večje (plačljivo) parkirišče in do koder se je mogoče pripeljati tudi z avtobusom – po Poti čez Spodnjo Kuhinjo. Pravijo ji tudi »Pot čez korenine« – ko boste na njej, boste hitro ugotovili, zakaj! To je najbolj obljudena pot, ki vodi na Šmarno goro; na njej boste odkrivali pohodnike ob najzgodnejših in najbolj poznih urah dneva. Ni izpostavljena, je pa večinoma dokaj strma, pogosto prepredena s koreninami in mestoma skalnata.

Od parkirišča nas planinske oznake povedejo proti vznožju hriba, kjer se vzpnemo v gozd, sprva po razmeroma strmi in nadelani poti, ki se po prvem vzponu razširi in dokaj zravna. Zatem se za nekaj časa spet nekoliko strmeje vzpne, do prečenja pobočja, kjer se steza blago dviguje do razcepa poti, kjer se priključi širšemu kolovozu. Po njem se (mimo kapelice Matere Božje pri Turškem kopitu) vzpnemo na sedlo, kjer se pot za nekaj časa izvije iz gozda. Od tod hodimo po udobnem makadamu, dokler se pot ne razcepi na dvoje: za zadnji vzpon na vrh lahko nadaljujemo po široki makadamski poti ali pa stopimo v gozd in se vzpnemo po ožji, bolj skalnati in strmejši poti, ki povede mimo kapelice sv. Sobote. Predlagamo vzpon po tej in spust po položnejši poti.