Šentjakobska pot: Ivančna Gorica–Grosuplje (Perovo)
Samostan Stična z okolico © Arhiv Prijetno domače
Od najstarejšega slovenskega samostana po samotnih gozdnih in podeželskih poteh.
Korak za korakom: Vodnik po poti
Ivančna Gorica je bržkone najbolj znana prav po bližini srednjeveškega samostana Stična, kjer še živijo menihi reda cistercijanov. Če boste začeli hoditi dovolj zgodaj in če bo to ob vašem obisku mogoče, si je priporočljivo vzeti čas za ogled samostana z baziliko, Muzejem krščanstva na Slovenskem in priljubljeno zeliščno lekarno znamenitega stiškega patra Simona Ašiča.
In še zanimivost: tukaj se Jakobova pot prekrije s še eno romarsko potjo, ki vodi po Sloveniji: Emino romarsko potjo, ki vodi skozi kraje, povezane z življenjem in delom prve slovenske svetnice svete Eme.
Iz Stične pot povede po travnikih, gozdovih, skozi naselja, mimo domačij, med pašniki, sadovnjaki …, do prve, manjše cerkve sv. Jakoba na poti, v vasi Velika Dobrava. Ne stoji sredi vasi, temveč v zavetju zelenja, malce odmaknjena od preostalih stavb.
Iz vasi se boste spustili po slabše vidni stezici v gozd, mimo zanimivih konglomeratnih sten. Četudi so z vsakim dodatnim korakom iz daljave čedalje bolj slišni zamolkli zvoki prometa, se boste počutili kot samoten popotnik, globoko v objemu gozda. Ta utvara se sicer kmalu razblini, ko se po široki makadamski cesti približate prvim hišam, makadam zamenja asfalt in znajdete se ob cesti pred Višnjo Goro, ki poteka vzporedno z avtocesto in po kateri se odpravite do cerkve sv. Tilna; slikovito jedro kraja, eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin, se dviga na holmu na drugi strani avtoceste. Ob cerkvi ne spreglejte doprsnega kipa pisatelja in duhovnika Janeza Ciglerja, avtorja prve slovenske povesti (Sreča v nesreči), ki je v Višnji Gori preživel zadnja desetletja svojega življenja.
Jakobova pot se tod prekriva s priljubljeno planinsko Potjo dveh slapov nad Višnjo Goro, vodi mimo hiš, cerkvice sv. Marije, ob travnikih, ob žuborečem potočku, dokler se ne potopi v gozd in se po daljšem vzponu izvije iz njega v vasi Blečji Vrh. Pričakal vas bo razgled na širno zeleno pokrajino in hribovje, ki se razteza proti jugovzhodu države.
Tod se bo začel tudi dolg pohod ob robu asfaltnih cest; sprva še po neprometnih, do večje cerkve sv. Jakoba na Polici. Prva omemba cerkve v 14. stoletju se ujema s časom čedalje močnejšega čaščenja apostola Jakoba.
Nadaljnja pot vas bo pripeljala do prometnice, ki povede proti Grosupljemu.
Ta del Jakobove poti se konča v naselju Perovo pri Grosupljem; od tod je do središča mesta še okoli dva kilometra
Jakobova pot se v Višnji Gori začasno prekrije s planinsko Potjo dveh slapov; v gozdu bodite pozorni na odcep, kjer vas bo rumena puščica povedla levo v zmerno strm klanec.
Hoja ob cesti v zadnjem delu trase zahteva posebno previdnost!
Trasa se začenja v središču Ivančne Gorice, na križišču pri trgovini Tuš.
Če se na začetek poti odpravljate iz Ljubljane, je najbolj priporočljivo sesti na potniški vlak, ki pelje z glavne ljubljanske železniške postaje do Ivančne Gorice; Jakobova pot se začne le streljaj od postaje.
Če si želite v Ljubljano tudi vrniti, se iz Perovega odpravite proti središču Grosupljega, kjer je železniška postaja in od koder vozijo vlaki v Ljubljano.
Med potjo ni gostinske ponudbe in trgovin.
Kip Simona Ašiča, Samostan Stična © Mateja Gruden
Cerkev sv. Jakoba, Velika Dobrava © Mateja Gruden
Blečji Vrh © Mateja Gruden
Blečji Vrh © Mateja Gruden
Cerkev sv. Jakoba na Polici © Mateja Gruden
Notranjost cerkve sv. Jakoba na Polici © Mateja Gruden
Zanimivosti v okolici naselja Perovo pri Grosupljem
Trasa je del Šentjakobske poti, ki poteka od Slovenske vasi do Trsta v Italiji, in predstavlja 1. traso Jakobove poti po Sloveniji.
Del Jakobove poti med Ivančno Gorico in Grosupljim, večjima urbanima naseljema v zaledju Ljubljane, zanesljivo najbolj zaznamuje njegov začetek – z najstarejšim slovenskim samostanom v Stični, kjer je nastal eden prvih pisnih spomenikov v slovenščini. A duh krščanstva prežema vso pot, saj je ob njej več cerkva, med njimi tudi posvečenih zavetniku romarjev, svetemu Jakobu. Povečini pa se boste med hojo zlili s spokojnostjo podeželja, se izgubili (a le v prenesenem pomenu!) v gozdovih in se dodobra naužili samote.
