Polževo (630 m)

Višnja Gora, slikovito mestece na holmu v zaledju Ljubljane, je eno najbolj ohranjenih slovenskih srednjeveških naselbin z obzidjem in stražnim stolpom. Takoj ob prihodu v mestece, ki ga je večini slovenskih bralcev že v mladosti približal pisatelj Josip Jurčič (rojen na bližnji Muljavi) s svojim delom Kozlovska sodba v Višnji Gori, nas pozdravi višnjanski simbol: polž – večje in manjše polžje skulpture je najti skorajda pri vsaki hiši na območju Višnje Gore.

Pot začnemo nad starim višnjanskim jedrom, ob oznaki za Jurčičevo pot in planinskem smerokazu za Stari grad in Polževo. Mimo hiš stopimo v gozd, kjer se začenja tudi Učna pot po sledeh višnjanskega polža (na njej je šestindvajset tabel, ki nas seznanjajo s tukajšnjimi drevesnimi vrstami). Po široki gozdni stezi se vzpenjamo do smerokaza za Stari grad, ki je bil v 11. stoletju prebivališče grofov Višnjegorskih. Ogled njegovih ruševin ni mogoč zaradi nevarnosti padajočega kamenja!

Pot nas čez čas privede do asfaltne ceste in zaselka Pristave. Stopamo med travniki in hišami, dokler se znova ne znajdemo v gozdu, na širokem makadamu.

Hodimo skorajda po ravnem, tudi potem, ko se svet znova odpre in nas obdajo prostrani travniki, od pomladi do jeseni posejani s cvetjem. Prispeli smo v naslednji zaselek: Zavrtače.

Hodimo po cesti in mimo hiš, med travniki, dokler kmalu ne zagledamo Hotela Polževo. Nad njim je smučišče, po katerem se vzpnemo še do poznogotske cerkve sv. Duha. To so po legendi najprej začeli graditi v vasi, a kar so sezidali podnevi, je bilo ponoči preneseno na vrh hriba. Zato so jo naposled zgradili tam, kjer stoji še dandanes.

Sestop

lahko bi se vrnili po poti vzpona, a lepša je krožna pot, ki nas popelje še skozi Novo in Kriško vas nazaj v Pristavo. Na začetku so nam še v pomoč planinske markacije (četudi jih ni prav veliko), nato se končajo, a pot je tudi naprej izjemno dobro sledljiva in prijetna za hojo.

Od cerkve se vrnemo na vrh smučišča in nadaljujemo naravnost v gozd po ožji stezi (na levi, če zremo proti hotelu). Prečimo manjši travnik sredi gozda, zatem pa se spet potopimo pod drevesne krošnje in po udobnem kolovozu (ves čas se držimo desno) dospemo v Novo vas; malce pred njo se svet znova odpre in hodimo med travniki in polji na robu gozda.

Ko dosežemo cesto, uzremo na drugi strani še zadnjo planinsko markacijo, naša pot pa zavije levo, do konca asfalta, kjer nas povede desno na poljski kolovoz. Hodimo naravnost, držimo se desne, hodimo med travniki in sadovnjaki in polji. Na poti se v lepem vremenu odpirajo razgledi na Julijske Alpe s Triglavom, pa na Kamniško-Savinjske Alpe, vidimo Krim, tudi do Snežnika seže pogled. Kolovoz je izjemno prijeten za hojo, stopamo bodisi po ravnem ali se zgolj blago spušča. Ko prispemo v Kriško vas, se kolovoz konča. Vzpnemo se desno v vas (bodimo pozorni tudi na gotsko cerkev sv. Lenarta, ki jo opazimo na desni, za hišami). Kmalu čez cesto na desni ugledamo gasilski dom, mimo katerega stopimo proti Pristavi. Hodimo po asfaltirani cesti, a je, kot vse druge, po katerih nas pelje potep, neprometna in zato varna – in prijetna, saj smo tudi tukaj obdani s prostranimi travniki in polji.

V Pristavi pa smo že na znanem terenu. Od tod je do Višnje Gore še slabe pol ure hoda. Če se nam ne mudi, si vzemimo čas še za sprehod po starem mestnem jedru.

Izhodišče

Višnja Gora (32 km iz središča Ljubljane): urejeno parkirišče pod Cesto Dolenjskega odreda nad starim jedrom Višnje Gore, kjer je čebelnjak, posvečen kranjski čebeli. V gradu Podsmreka pri Višnji Gori je namreč živel Emil Rothschütz (1836–1909), ki je veljal za enega najpomembnejših evropskih čebelarskih strokovnjakov svojega časa. S parkirišča se vzpnemo po stopnicah ob čebelnjaku, prečkamo cesto in že smo pri kažipotih.