Kamniška koča na Kamniškem sedlu (1864 m)

Planinka na poti proti Kamniškemu sedlu. V ozadju Grintovec.

Vzpon na razgledno sedlo pod ostenja dvotisočakov

Kamniško sedlo ima imenitno lego: upogiba se sredi veličastnega glavnega grebena Kamniško-Savinjskih Alp. Dviga se nad prostranim travnatim pobočjem in melišči med ostenji dvotisočakov Brane in Planjave ter dolino Kamniške Bistrice na eni strani in nad strmimi sivimi stenami nad Logarsko dolino na drugi. Tik pod njim je planinska koča; tudi zato ga planinci radi obiskujejo.

V lepih poletnih dneh, še zlasti ob koncih tedna, utegne biti na sedlu precej obljudeno, veliko planincev pa se z njega vzpne še na sosednji Brano ali Planjavo. Z jesenjo se obisk umiri, pozimi je tod potrebna velika previdnost zaradi nevarnosti plazov.

Potek poti

Pot, po kateri predlagamo vzpon na Kamniško sedlo, je najbolj priljubljen pristop do sedla, je pa dokaj dolg in na njem premagamo precej višinskih metrov, zato je lahko kondicijsko zahteven. Velik del poti je tudi precej strm, prvi dve tretjini se vzpenjata v gozdu po koreninah, skalah in grušču, a pot večinoma ni izpostavljena. Zadnji del, ki se začenja na robu gozda pri počivališču »Pri pastirjih« (zasilnem lesenem bivaku), vijuga po bolj odprtem svetu po meliščnati stezi, med ruševjem in sredi travnikov.

Na poti gremo mimo slikovitega prehoda pod previsnimi pečinami, hodimo ob strugi, kjer nenadoma bujnejše rastlinje nakazuje bližino vode ... Na sedlu, nad Kamniško kočo, pod seboj ugledamo Logarsko dolino, čez njo seže pogled v Avstrijo, na drugi strani se odpira pogled na Ljubljano, povsod naokoli pa se dvigujejo vrhovi in stene tega dela Kamniško-Savinjskih Alp.