MMM ZGODBE: PIVOVARNA TEKTONIK
Prišli smo v miru, šli smo k izviru. In prav pri izviru, iz katerega klepetavo vrejo sveži zvarki prve ljubljanske kraft pivovarne, smo našli Tektonikovega izvirnega in glavnega varilca Marka Jamnika. In če se na prvi pogled njegova resna in tiha pojava ter zbran, umirjen modus zdi v disonanci z živopisnim pivotočem Tektonix in kričeče barvitimi etiketami, s katerih se navihano reži Tektonikov zobatec, je po nekaj besedah jasno, od kod prihaja divja energičnost in razgibanost, tako značilna za vse, kar priteče iz Tektonika.
Preselimo se za trenutek v Ljubljano poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih let. V čas, ko so šišenski mulci na skejtih trgali hlače po ulicah okoli ljubljanske pivovarne Union, zavzeto zbirali in brali knjižice stripov o Alanu Fordu in drugih legendarnih likih, radovedno odkrivali svetovno in angažirano soustvarjali slovensko pankersko sceno. Prav v teh letih je Marko s kolegi v hrvaški reviji Sam svoj majstor odkril recept, po katerem so zvarili svoje prvo domače pivo. Pustimo ob strani dejstvo, da pivo ni bilo niti od daleč podobno čemu pitnemu – zgodba se je vendarle začela tam. Se je morda prav tam rodil tudi Iggy, Tektonikov izvirni IPA panks, ki je že odšel med legende? Se bo kdaj vrnil, da nam pove še kakšno zgodbo o dobrih starih časih?
Marko je svoje mojstrstvo sčasoma s skejta preusmeril v fotografijo, medije, oglaševanje in dizajn, njegove profesionalne, pivoljubske in ljubezenske poti pa so ga vodile širom Evrope.
Še v letih, ko se je naši domovini reklo še Jugoslavija, je na potovanjih v Belgijo preskočila iskrica ljubezni do izjemnega spektra, ki ga premore belgijska pivovarska tradicija. Se je že takrat nekje globoko v podzavesti ukresnila tudi zamisel za elegantnega Herculea, Tektonikovega belgijskega prvaka?
Ko je v večnem mestu odkril svetočo italijansko kraft sceno, si v svoj rimski dom naročil prve lonce za domače pivovarstvo ter se podal v Anglijo po praktična znanja, ki jih je pilil z veliko branja strokovne literature in mnogo pivokuharskimi eksperimenti, je počasi odkrival nov medij izražanja. Se mu je že takrat sanjalo, da bo leta kasneje svoje eksperimente Odprte lige v omejenih količinah priklapljal na Tektonixove pipe?
Zanimivo, da je Tektonikova ustanovna zasedba kakšna tri desetletja po prvem Markovem pivovarskem poskusu svojo pivovarno zagnala prav v bivši Delovi menzi, sicer na bežigrajskem “bregu” železnice, a vendar le streljaj od zgradbe danes že opuščenega ljubljanskega pivovarskega ponosa.
Kot bi se vse te zgodbe morale presekati točno tam, v srcu kraft piva že(l)jne Ljubljane, kot bi industrijsko poslopje, ki je bilo toliko let pomembno vozlišče slovenske medijske krajine, končno dalo prostor novemu mediju, s katerim Marko z ekipo pankrokerskih pivovarjev, prodajnikov, dizajnerjev, tekstopiscev in markantnih hmeljno-sladnih likov na osupljivo celovit način pripoveduje zgodbe, ki so svetovljansko ljubljanske.
In zdaj, ko ima ta pisana kompanija za Bežigradom svoj dom, se lahko krog sklene. Svoj prostor pri izviru, v pivotoču in prodajalni Tektonix, ki je najbolj nedavno poglavje Tektonikove zgodbe, lahko zdaj ponudijo drugim pripovedovalcem – stene vizualnim umetnikom, oder glasbenim ustvarjalcem in drugim poetom, udobna omizja pa nam vsem, da ob njih vodimo strogo resne debate o pivu, ali preproste pomenke ob pripitku in prigrizku. Ni treba daleč, da prideš na začetek.