Zgodovina gibanja LGBT v Ljubljani in Sloveniji

V letu 2024 LGBT gibanje v Sloveniji praznuje 40. let. Organizirano gibanje LGBT se je v Sloveniji začelo že v osemdesetih letih, leta 1984, ko je decembra potekal prvi ustanovni sestanek sekcije Magnus, ki je delovala v takratnem forumu ŠKUC (Študentski kulturno-umetniški center) in je prva gejevska organizacija v tedanjih socialističnih državah. Oblikovanje sekcije je sledilo aprilskemu Festivalu Magnus: Homoseksualnost in kultura, v toku katerega so se zvrstile številne tematske prireditve gibanja LGBT (otvoritev razstave homoseksualnega tiska, video projekcije filmov …) (Velikonja, 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja, 2004).

Tedanja klubska scena je bila tudi v tedanji Jugoslaviji pomemben del združevanja LGBT. Vsako soboto zvečer se je tedanji disko FV prelevil v Magnus Gay Club, ki je ponujal edino organizirano druženje gejev v socialističnih državah. Člani Magnusa so bili večinoma geji, tako da se je leto pozneje oblikovala feministična iniciativa Lilit, v kateri se je leta 1987 oblikovala lezbična sekcija LL, ki se je leto pozneje osamosvojila in zaživela pod okriljem foruma ŠKUC (Velikonja, 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja, 2004).

V letih delovanja so organizacije pustile močan pečat na kulturnem in literarnem področju ter tudi na področju ozaveščanja preventive HIV, družabnem življenju in pobudah za združevanje v varnih prostorih. Z različnimi akcijami so tudi naslavljale politične odločevalce in strokovnjake (Velikonja, 20 let gejevskega in lezbičnega gibanja, 2004).

Čeprav se je dokaj močno, napredno gibanje oblikovalo že v zgodnjih osemdesetih letih, pa je prvo parado ponosa Slovenija doživela šele v novem tisočletju. Leta 2001 sta v ljubljanski lokal Galerija poskušala vstopiti dva pesnika, Brane Mozetič in Jean‑Paul Daoust. Redar ju je odslovil z besedami, da »naj se že navadimo, da lokal ni več za tako vrsto ljudi« (Velikonja in Greif, 2012, 209). Lokal je bil v Mestni galeriji, ki je bila v lasti Mestne občine Ljubljana. Skupnost LGBT je po incidentu zahtevala, da državni organi reagirajo na nestrpnost, ter zatrdila, da bodo obsodili lokal in ravnanje redarja, čigar dejanje je opravičeval tudi lastnik lokala.

Skupnost LGBT in aktivisti pa so po incidentu organizirali t. i. protestno pitje radenske, ki je potekalo nekaj naslednjih petkov. Protestniki in protestnice, ki so pri pitju mineralne vode sodelovali, so v lokalu naročili samo mineralno vodo, zasedli čim več prostih miz in s pitjem zelo zavlačevali ter tako zmanjševali dobiček lastniku (Velikonja in Greif, 2012, 209).

Aktivisti in aktivistke so začeli organizirati prvo spontano parado ponosa v Sloveniji, imenovano Obvoznica mimo nestrpnosti – pohod proti homofobiji.