Cvetlična zgodba starega mestnega jedra

O cvetličnih obešankah, s katerimi Turizem Ljubljana lepša mesto – za prebivalce in obiskovalce –, smo se pogovarjali s Tomažem Starcem iz Vrtnarstva Skerca, čigar zamisel so, in ki že skoraj desetletje skrbi zanje.

Eden najpogostejših komplimentov Ljubljani, ki jih izrekajo tuji obiskovalci, je, da je mesto zeleno, urejeno, čisto. K temu pripomorete tudi vi oziroma vaše delo. Lahko več o njem, se pravi – o cvetličenju mesta?

Pred približno desetimi leti sem na Slovaškem in v Stockholmu videl takšne košare, kakršne so zdaj v starem ljubljanskem jedru. Nato sem kakšno leto doma poskušal podobne zasaditve (to je tudi približno sovpadlo z začetki Vrtnarstva Skerca, op. p.), zatem pa sem zamisel zanje oziroma za takšno okrasitev mesta predstavil ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviču. Zdela se mu je zanimiva, zato me je povezal s podžupanom Janezom Koželjem in tedanjo direktorico Turizma Ljubljana; predlagala sta, da poskusimo z dvanajstimi ocvetličenimi obešankami, od tržnice do Mestne hiše. Pokazalo se je, da so ljudem všeč, zato jih je Turizem Ljubljana (ki je prevzel skrb za obešanke, op. p.) naročal iz leta v leto več. Poleg tega so prebivalci spraševali na MOL, zakaj so košare le v določenih ulicah. Zdaj jih je na glavnih ulicah in trgih v mestu 224.

Ob koncu poletja so v košarah še barvite bršljanke. Počasi bo čas za jesensko zasaditev – kako se izbor okrasnega rastlinja spreminja skozi leto?

Jeseni zasadimo ob strani košare dve do tri zimzelene trajnice. Na sredino posadimo čebulice tulipanov, vmes pa mačehe – to je že priprava na spomladansko cvetenje. Decembra dodamo okrasje, kakšno lažje smrečje, da ne obremenimo drugih rastlin v košari; konec januarja ga odstranimo. Ob koncu zime zacvetijo mačehe, zatem tulipani, ki vzvetijo v košarah kakšne tri tedne prej kot na travnikih, saj je tik ob pročeljih stavb topleje. V začetku ali sredi maja, odvisno od vremena, je čas za poletno zasaditev – bršljanke; letos so v nežnih odtenkih roza barve in vijolične. V dogovoru z Janezom Koželjem so barvni odtenki cvetja v košarah po mestu poenoteni. Poletne obešanke smo sicer popestrili še z enoletnim smiljem in barvnimi koprivnicami.

Pri skrbi za cvetje poskušate biti tudi čim bolj ekološki, kajne?

Tako je. V substraktih pogosto uporabljamo uležani gnoj, uporabljamo določena biološka gnojila, namočene koprive za zadostno količino železa, pa domače pripravke proti kakšnim rastlinskim ušem ... Za zalivanje uporabljamo, kolikor je to le mogoče, deževnico. Košare zalivamo v povprečju vsak drugi dan, začenjamo malce po peti uri zjutraj, da do sedme končamo in da voda, preden je v mestu več ljudi, lepo odteče. Ustrezno vzdrževanje obešank zahteva kar nekaj dela. To ni nekaj, kar bi počel predvsem zaradi zaslužka, temveč iz ljubezni (nasmeh).

Urejenost mesta se razteza od ureditev parkov, dreves, zelenic, cvetličnih gredic ... do inovativnejših projektov, ki ljudi presenečajo, jih osupljajo, navdušijo ... Kot so tudi cvetlične obešanke. Kakšna se vam zdi Ljubljana z vidika urejanja in lepšanja mesta?

Mestno središče je v zadnjih letih čedalje lepše urejeno, čisto – mislim, da bolj kot katero koli drugo, tudi v tujini. Domiselni so bili, recimo, projekti društva prostoRož, izjemno lepo sta urejeni Križevniška in Židovska ulica ... Na tem področju bi lahko naredili več lastniki gostinskih lokalov v mestnem središču, pa čeprav bi zaradi tega imeli kakšno mizo manj. Všeč bi mi bilo, ko bi bilo v mestu več zasaditev; te so zdaj predvsem v parku Tivoli in na nekaterih krožiščih oziroma križiščih. Da torej ne bi zasajali pretežno zgolj trave, temveč precej več trajnic v zelenih in drugih barvnih odtenkih, ki bi bile dobre tudi za čebele. Pred kratkim smo na strehi B&B Hotela Ljubljana Park zasadili večja korita v obliki satovja s trajnicami in drevjem – zdaj imajo čebele v panjih na strehi pašo že »pred hišo«. To je bil res lep projekt.

Kakšni trendi pa so aktualni na področju, na katerem ustvarjate?

Ni več bujnih zasaditev, moderen je minimalizem. A upam, da se bo ta trend spremenil; raje kot eno drevo sredi vrta bi videl več zasajanja trajnic. Je pa to počasi v vzponu.

Bi lahko delili primer, ki vas je navdušil, iz Slovenije ali tujine?

Pri nas občudujem še zlasti vrtove Boruta Benedejčiča in Matica Severa. Kar zadeva tujino, pa sem se letos že večkrat peljal po obalni cesti med Trstom in Portopiccolom, kjer so z novimi zasaditvami ustvarili razgiban, barvit pas. Od drevja do različnih trav in cvetja, ki ustvarjajo čudovito nasprotje sivini ceste. Vse je urejeno izjemno premišljeno in je odlično vzdrževano. Oboje je nujno, če želimo imeti urejene vrtove. Avstrija mi je všeč – z izjemno negovanimi hišami in kmetijami ter barvitimi bršljankami na oknih in balkonih. Spomnim se mesta Vipiteno na Južnem Tirolskem, kjer ni okna, ki ne bi bilo ocvetličeno. To so stvari, ki zapustijo izjemen vtis.

Katere pa so vaše najljubše rastline?

Stebrasti gaber (drevo z ozko piramidno oziroma stebričasto krošnjo, z obrezovanjem pa mu lahko določamo višino in širino, je brez škodljivcev, op. p.) in iglavec kanadska čuga. To sta rastlini, ki ju vselej posadim, sta moj podpis (nasmeh). Čuga je nižja in lepo prosto raste, ima pa dolge odganjke, ki se v vetru prijetno zibljejo. Tudi zato so mi všeč zasaditve z okrasnimi travami in drugim rastlinjem – ker jih že blag vetrič tako lepo zaziblje (nasmeh).

Ste Ljubljančan, pred nekaj leti ste se preselili iz mesta na deželo; kako doživljate Ljubljano, zdaj kot soustvarjalec njene podobe in kot obiskovalec?

Zelo jo pogrešam. Še zlasti decembra, ko je okrašena in je ob večerih polna ljudi. Pogrešam tudi to, da je vse v mestu dostopno s kolesom, pogrešam kolesarjenje po Golovcu ...

Vam je kaj v mestu še posebej všeč?

Vožnja z ladjico po Ljubljanici. To je res luštno! Pa urejeni lokali in dobre gostilnice!