Zasavska Sveta gora – z Vač k znani romarski cerkvi

Na Zasavsko Sveto goro vodi več planinskih poti; mi se bomo nanjo vzpeli z Vač. Širše območje vasi spada med najizjemnejša arheološka najdišča v Sloveniji, znano pa je še zlasti po najdbi halštatske situle (Vaške situle). In še ena zanimivost je v bližini: Geometrično središče Slovenije (Geoss).

Aleja ustvarjalnosti

Ko se pripeljemo v Vače, kmalu opazimo lesene kažipote, med drugim tudi za planinsko pot na »Zasavsko goro«. Parkiramo bodisi na manjšem parkirišču pri vaški cerkvi bodisi na večjem pri pokopališču, ki je nekoliko više v vasi. Od tod se vrnemo do kažipotov in zavijemo na cesto proti sosednji vasi Klenik. Ob njej kmalu opazimo leseno skulpturo – tukaj so namreč postavili Alejo ustvarjalnosti s skulpturami, delom samorastnikov, ki pripovedujejo zgodbe o območju in človekovem življenju ter medosebnih odnosih. Opazimo tudi vrh stolpa cerkve sv. Križa na vrhu gozdnatega hriba (Slemško), mimo katere nas bo vodila pot.

Cerkev sv. Križa in Kalvarija

Planinska (Knafelčeva) markacija in puščica nas kmalu zatem s ceste povedeta proti gozdu, sprva po kolovozu, s katerega se hitro odcepi ožja gozdna steza, ki se malce strmeje vzpne in ki ji zvesto sledimo naravnost, dokler nas ne pripelje do cerkve sv. Križa (670 metrov). Ta je bila v svoji približno 250-letni zgodovini že dvakrat močno poškodovana: v potresu konec 19. stoletja in ob tresku strele pred tridesetimi leti, čeprav njena lična zunanjost tega ne razkriva. Slemško pa je po zapisanih podatkih že domala dvesto let cilj romanj ob petkih v postnem času.

Pot nadaljujemo ob cerkvi po desni strani, po kolovozu, ki se sprva blago spušča. Tu se planinske markacije začasno »izgubijo«, so pa verodostojni kažipoti kapelice s skrivnostmi žalostnega dela rožnega venca. Markacije se znova pojavijo, tik preden se gozd odpre v travnik, kmalu pa smo spet na širši makadamski gozdni poti, kjer opazimo tudi informativne table Arheološke poti Vače. Zatem smo spet na travniškem kolovozu, pa v gozdu ...

Zložno po gozdu, med travniki, skozi vas

Čez čas se skozi gozd po travniku spustimo na makadamsko cesto (po njej se bomo pozneje vrnili v Klenik in Vače) in se odpravimo levo proti naselju Vovše: cesta, ki povede tudi mimo manjšega kamnoloma, se večinoma zložno do zmerno vzpenja. V Vovšah gremo mimo prvih hiš, po širokem kolovozu, ki reže travnike, pa skozi gozd, pa spet med travniki, kjer se nam v lepem vremenu odpre pogled na Triglav, dokler ne dospemo do starejših hiš – tukaj zapustimo široko pot in se vzpnemo na ožjo stezo, ob kateri nas kmalu pričaka lesen kažipot: »Zasavska Sveta gora 30 min«. Vzpenjamo se po široki stezi po gozdu, do naslednjega razpotja, kjer se lahko odločimo za daljši (30 minut) in krajši (20 minut) pristop do cilja. Prvi povede po grebenu, drugi po pobočju: po prvem se bomo vzpeli, po drugem pa se bomo vrnili proti izhodišču.

Po grebenu vodi prijetna stezica v zavetju gozda, čez čas pa se z njega spustimo na kolovoz. Do vrha je le še kakšnih deset minut vzpona, izmenjaje po kolovozu in gozdnih stezi, dokler nas travnata potka ne privede na asfaltirano cesto tik pod cerkvijo. Ta se skriva očem tako rekoč do konca, zato je pogled nanjo prav osupljiv.

Po cesti se vzpnemo do romarske cerkve Marijinega rojstva, od koder se v lepem vremenu odpre izjemen razgled – od Triglava do Pohorja pa tja do Snežnika.

Cerkev Marijinega rojstva

Kjer je zdaj že stoletja cerkev, je bila po odkritjih prazgodovinska naselbina, cerkev, posvečeno Mariji, pa prvič pisno omenjajo leta 1250. Kot domnevajo poznavalci, je bila prva cerkev še romanska, druga pa gotska. Od te je ostal prezbiterij, ki so mu pozneje prizidali baročno ladjo. Posebnost Svete gore pa je še zlasti dobro ohranjeno taborsko obzidje, ki je nekoč varovalo pred turškimi vpadi. Ko je turška nevarnost minila, so ga deloma znižali. Na severni strani so ga pozneje podrli za dozidavo stranske kapele. Za obzidjem stoji zvonik, ki je v času turških vpadov služil kot obrambni stolp. Na njem so še ohranjene strelne line.

Malce pod cerkvijo je Planinski dom na Zasavski Sveti gori, ki je odprt vse leto in vse dni, razen ob ponedeljkih.

Ščep zgodovine tudi za konec: Vaška situla

Na izhodišče se vrnemo sprva po isti poti, do razcepa, kjer izberemo stezo, ki reže pobočje. Znajdemo se na peščeni stezi, ki jo na eni strani obdajajo skale, na drugi se spuščajo strma pobočja; to je edini del poti, ki je nekoliko izpostavljen, je pa slikovit. Sčasoma nas spet objame gozd, steza postane mehkejša in kmalu smo na razpotju, od koder se vrnemo v Vovše in se po isti poti, po kateri smo prišli, vrnemo proti Vačam. Poldrugi kilometer pred njimi, tam, kjer smo se prej spustili iz gozda, nadaljujemo po makadamski cesti, po kateri dospemo v Klenik. Tam stoji ob cesti povečana poustvaritev znamenite Vaške situle.

Izvirna, ki jo hrani Narodni muzej Slovenije v Ljubljani, je najverjetneje iz 5. stoletja pr. n. št. Sicer gre za (kovinsko) obredno posodo s pritrjenim ročajem, ki je po navadi okrašena z reliefnimi podobami in ornamenti. V obdobju halštata je bila najverjetneje namenjena točenju pijače na slovesnostih.

Od tod stopimo skozi vas nazaj proti Vačam.

Pot nam bo vzela približno dve uri in pol v eno smer, na njej pa premagamo okoli 470 metrov višinske razlike.