Mestni utrip oplemeniti tek, kakor tudi tek oplemeniti doživetje mesta

Urban je sicer tudi znan pisec prispevkov o teku, medtem ko je Jasmina avtorica življenjepisa o znani slovenski tekačici Heleni Žigon »Bela dama« in romana o tekačici Kazimiri Lužnik »Kazimira: biografski roman o deklici, ki se ni pustila postarati«. Oba bosta ta konec tedna znova tekla na Ljubljanskem maratonu; že leta sta njegova redna udeleženca. Letos bosta uradna »zajčka« za ves maraton za časovni okvir 3.15 ure. (Zajčki so ritem tekači, ki pretečejo določeno razdaljo v vnaprej dogovorjenem času.)

Pod okriljem MOL prirejata tečaje za tekaške začetnike, vajino društvo Urbani tekači in pohodniki prireja tekaške treninge v Ljubljani … Kako visoko je tek po vajinih izkušnjah na lestvici priljubljenih športov oziroma rekreacijskih dejavnosti med prebivalci Ljubljane?

Urban: Zelo visoko. Takoj za hojo, ki je dostopna najširši populaciji; a prav tako je številnim dostopen tudi tek. Bi pa lahko bil še veliko bolj priljubljen, če bi večina o njem začela razmišljati drugače: ne na tekmovalen način, temveč kot o potovanju (nasmeh). Tekmovalnost je pri teku pogosta, ljudje pri njem tekmujemo tudi s samim seboj. Med tekom namreč hitro preidemo iz cone udobja, s čimer seveda ni nič narobe, nasprotno, pomembno je, da se naučimo uživati tudi v naporu. A je smiselno, da ostajamo ob tem prijazni do sebe; in to je zagotovo tudi najbolj trajnosten pristop k teku.

Jasmina: Dodala bi še, da bi bil tek veliko bolj priljubljen, če se ne bi številnim zameril že v osnovni šoli s tekmovalnim pristopom. Ni jih malo, ki začnejo znova teči in v tem uživati veliko pozneje, čez več desetletij, ko ugotovijo, da je lahko tek prijeten.

Urban: Na priljubljenost teka tudi zelo vpliva sam prostor. Če mesto ponuja dobre, varne tekaške trase, bo v njem tudi več tekačev.

Kako privlačna je torej Ljubljana za tekače?

Urban: Ljubljančani smo lahko hvaležni, da živimo v prijaznem mestu, kjer je za tekače vse na dlani: od Ljubljanskega gradu do Tivolija z Rožnikom, Golovca, PST oziroma Poti, za katero lahko rečemo, da je največji športni objekt v Sloveniji ...

Jasmina: Urbani tekači tečemo najpogosteje v Tivoliju in po Rožniku. In vsakič znova smo navdušeni nad tem, da smo le streljaj od najožjega mestnega središča, smo pa skoraj v divjini, kjer slišimo le ptice. Velikokrat tečemo tudi po mestu, ob Ljubljanici, na primer, pa na grad ali na Golovec; vse to so čudovite tekaške trase.

Urban: Ljudje, ki živimo v mestu, naravo še toliko bolj cenimo. In odmik, ki nam ga omogočajo park in gozdovi, stik z naravo … To je res dragoceno.

Pa zaledje Ljubljane?

Jasmina: Na robu mesta je čudovita urejena sprehajalna pot ob Savi, recimo, pa tudi zaledje je zelo razgibano s hribi, ki premorejo izjemne možnosti za tek.

Urban: Kamor koli se ozremo v Ljubljani, odkrijemo v njenem zaledju lepe priložnosti za tek v naravi.

Bi rekla, da je mesto, še zlasti kot prestolnica države, s svojim razgibanim zaledjem privlačno tudi za tekaške obiske, se pravi, da je lahko tek primarni motiv obiska?

Urban: Zagotovo. Ko potujeva pot svetu, opažava, kako drugače, bolj zanimivo doživiš nov prostor, mesto, kako drugače začutiš njegov utrip, ko hitreje utripa tudi tvoje srce. In tudi razmišljava o tem, da bi vodila obiskovalce na tek po mestu. V stiku sva z angleškim tekačem, ki je v vseh državah sveta pretekel maratonske razdalje (Nick Butter, ki je o tem napisal tudi knjigo Running The World: My World-Record Breaking Adventure to Run a Marathon in Every Country on Earth), tudi v Ljubljani, kjer sva ga spremljala, zdaj se je pa resneje lotil organizacije tekaških tur po svetu. Prepričana sva, da bi tudi tekači iz tujine v Ljubljani uživali.

Jasmina: Ko se odpraviva navsezgodaj od doma, je lepo videti turiste na jutranjem teku po mestu. Med prednostmi Ljubljane v primerjavi z marsikatero drugo prestolnico je, recimo, tudi razmeroma čist zrak. In čista je.

Urban: Zdi se mi, da je tekaško doživetje mesta še zlasti privlačno za obiskovalce, ki prihajajo v mesto na kongrese in druga srečanja ter po ves dan pretežno sedijo v dvoranah. Kaj je boljšega kot ura jutranjega teka pred začetkom delovnega dne?

Jasmina: Vodila sva že udeležence kongresov v Ljubljani na jutranjih tekih. Tekli smo v Tivoliju, po Rožniku. Navdušeni so bili nad tem, da so bili takoj v naravi in da so mesto doživeli tudi na tak način. Nekoč je bila z nama udeleženka iz Francije, ki je bila nad tekom v mestu tako navdušena, da nas je, vso družino, povabila k sebi v Pariz (smeh)!

Kako zanimivo se vama zdi – kot tekačema – odkrivanje mesta med tekom? Kako pravzaprav preplesti kar intenzivno fizično dejavnost in željo po ogledovanju znamenitosti?

Jasmina: Oba z Urbanom, ko tečeva po mestu, prepleteva fizično aktivnost in opazovanje kulturno-zgodovinske dediščine, arhitekture … Urbani tekači nismo zgolj rekreativci oziroma športniki, ki nas zanima samo tek. Ozremo se naokoli, opazujemo, kje tečemo, zanima nas izvedeti tudi kaj o stavbah, na primer, ob tekaški trasi. Naše treninge poskušava obogatiti z zgodovino, kulturo, umetnostjo …

Verjetno pa mora biti obiskovalec, da bi med tekom zlahka užival v znamenitostih mesta, kar dobro telesno pripravljen?

Urban: Ne, ni nujno. Dober primer je bilo recimo vodenje osnovnošolskih otrok po mestu s tekom, po sedem kilometrov dolgi trasi ...

Jasmina: Pravzaprav je bilo enako, kot bi vodila po mestu turiste. Tekli smo od lokacije do lokacije, kakšnih dvesto metrov, se ustavili, delali vaje, medtem pa sva razlagala o znamenitostih, ki so nas obkrožale. Nama ne zadošča, da tečemo le od točke A do B, rada dodajava še malce mestnega utripa, da oplemenitimo tek.

Urban: Pri čemer je ožje središče Ljubljane z veliko peš cono prijetno, varno za tek in v njem so številne znamenitosti.

V čem pa vidva, po toliko pretečenih kilometrih po Ljubljani, najbolj uživata, ko se sama odpravita na tek?

Jasmina (in Urban se pozneje povsem strinja z njo): Prva misel, ki me prešine ob tem, je svoboda. Uživam v tem, da živim v okolju, v katerem lahko tečem, da je varno, da je zrak čist, da je urejeno. Da se lahko odločim, ali si želim uživati v teku v mestnem vrvežu ali si želim umakniti v naravo ali si želim oboje. Da nam Ljubljana vse to omogoča, je res privilegij. Tudi pitniki so za tekače zelo dobrodošli. In povsem drugače je, ko tečeš po mestu ali ko hitiš po njem po opravkih. Bolj si dovzeten za lepoto, ki te obdaja, bolj si odprt za čudenje. Medtem ko tečeš, se navzameš otroškega pogleda, ker si bolj sproščen, si bolj tukaj in zdaj.

Kakšen bi bil vajin seznam petih najboljših tekaških tras v Ljubljani?

Urban: PST oziroma Pot – enkrat na leto tudi organizirava tek po njej, od Fužinskega gradu čez Golovec …

Jasmina: Meni je Golovec z mogočnim drevjem in urejenimi potmi, po katerih kar lebdiš in uživaš v naravi nad mestom, vrhunski. In Rožnik nikoli ne razočara. Izjemno prijetna je tudi urejena sprehajalna pot ob Savi, na robu mesta. Kadar si želiva hitrega teka po ravnici, pa zelo rada izbereva traso ob Ljubljanici, od Špice do Fužinskega gradu.