Galerija Cukrarna – čudovitost spomina v prepletu s sedanjostjo

Ob tej priložnosti smo se pogovarjali z umetniško vodjo Galerije Cukrarna Alenko Gregorič, še zlasti o vpetosti galerije v ljubljanski turizem.

Od odprtja galerije sta minila dobra dva tedna – kakšen je bil obisk v tem kratkem času?

Doslej je bilo največ domačih obiskovalcev – še zlasti Ljubljančanov; Cukrarna je naposled vtisnjena v mestni spomin, vsi smo živeli z njo, z njenimi zgodbami, do tega, da je desetletja veljala za »mestno sramoto«. Vsi smo se spraševali, kdaj bo obnovljena, jo bodo porušili? Precej Ljubljančanov, še zlasti teh, ki živijo v bližini in ki so v stavbi delali ali prebivali, je še v času gradnje prihajalo sem, pripovedovali so svoje zgodbe, povezane s Cukrarno. Naj povem primer, kako zelo so jo Ljubljančani vzeli za svojo (nasmeh). Malce pred odprtjem galerije je nekdo prislonil kolo na pročelje stavbe ob Ljubljanici. V avli smo imeli sestanek in nenadoma zaslišimo vztrajno trkanje na vrata. Stopila sem do gospe, ki je bila pred vrati, ji pojasnila, da galerija še ni odprta, ona pa mi odgovori: »Ne, ne, nekdo je naslonil kolo na pročelje naše Cukrarne! Najdite ga in naj umakne kolo, ne more se tako vesti do te hiše!« Takrat sem zares doumela, kako zelo zaščitniški so meščani do stavbe in kako velika so njihova pričakovanja glede njene prihodnosti (nasmeh). To se je pokazalo tudi prvi konec tedna v oktobru, ko je bil vstop v galerijo brezplačen; takrat nas je obiskalo blizu dva tisoč ljudi.

Pa tuji obiskovalci? So že odkrili novo mestno galerijo z burno zgodovino?

Prihajajo že tudi tuji obiskovalci, še zlasti iz bližnjih mest Avstrije, Italije in Hrvaške. Verjetno na to za zdaj še zlasti vpliva medijska odmevnost odprtja galerije v sosednjih državah; nanj smo namreč povabili tudi kolege in novinarje iz sosednjih držav. Verjamem pa, da bo sčasoma Galerija Cukrarna ena od osrednjih gravitacijskih točk tujih obiskovalcev v Ljubljani.

Kakšen je vaš pogled na kulturo in kulturni turizem v Ljubljani – na splošno?

Ljubljana je kulturno izjemno bogato mesto. Verjamem, da je turist, ki pripotuje v mesto iz kakšne bolj oddaljene države, bolj »butičen«. Verjetno je že obiskal velike muzeje in galerije v svetovnih prestolnicah. V Ljubljano ne pride zato, da bi gledal platna Van Gogha, tukaj išče nekaj drugega. Verjamem, da večina kulturnih institucij v Ljubljani pozna odgovor na vprašanje: »Kaj je to drugo?« in da je odkrila oziroma uspešno išče vsebine, ki privabljajo tuje obiskovalce – na osnovi prikaza lokalnih specifik in kulturnih dosežkov, obenem pa tudi mednarodnih, seveda. V tem kontekstu verjamem, da bo Cukrarna s svojo pojavnostjo, s svojo arhitekturo, z vsebino postala točka gravitacije obiskovalcev v ta del mesta. Doslej so le redki turisti prihajali sem, kljub Plečnikovim zapornicam in Fabianijevemu mostu, pa Severjevim garažam (arhitekturna posebnost arhitekta Savina Severja, op. p.) in Ambroževemu parku, ki ga je uredil Plečnik. Zato smo mapirali okoliški prostor Cukrarne – da bi spodbudili obiskovalce, da se iz mestnega središča sprehodijo ob Ljubljanici do nas. Pripravili smo brezplačni vodnik »Na poti do Cukrarne«, s katerim spodbujamo obiskovalca, da obišče galerijo, na poti do sem pa si ogleda še druge arhitekturne dosežke.

Menite, da ima to območje, še zlasti z odprtjem Galerije Cukrarna, velik potencial za nadaljnji razvoj oziroma za to, da pritegne več dogajanja in obiska?

Kar zadeva lokalno prebivalstvo, prostor že nekaj časa ni več osamljen, tukaj, pod mostom in v palači Cukrarne, ki sicer še čaka na obnovo, so že bili dogodki, festival Ana Desetnica in Svetlobna gverila, na primer. Tudi v parku so že bili izvedeni manjši projekti. Pod mostom je skate park, na njem pa dvakrat na teden popoldne plešejo sambo. Tudi mladi se zbirajo pod njim. Svoje bosta doprinesli tudi prenovi bližnjega Prekmurskega trga in Poljanske ceste ... Če se bodo vse te okoliške aktivnosti utrdilo v prijetno sobivanje, lahko celoten predel mesta nastane priljubljeno ljubljansko srečevališče. Še zlasti s Cukrarna barom v galeriji in velikimi stopnicami, na katerih je mogoče posedati.

V bližini, na drugi strani Ljubljanice, bo predvidoma v prihodnjih letih zrasel še Center Rog. Ljubljana bo tako v le nekaj letih dobila dve močni novi kulturni instituciji ...

Menim, da bosta takšni instituciji, kot sta Galerija Cukarna in kot bo Center Rog, izjemno oplemenitili ta del mesta, vse mesto. Kulture ni nikoli dovolj (nasmeh). Kulturo živimo, je del nas. Več kot je kulture, bogatejše je mesto, tudi s turističnega vidika. Ljubljana je polna zanimivih kulturnih prostorov in dogodkov, pri čemer je dogodkov več kot prostorov zanje. Produkcije je zelo veliko, a številni akterji, ki delujejo na področju kulture v Ljubljani, nimajo prostorov, v katerih bi lahko producirali oziroma predstavljali svoje delo. Ljubljana že ima sloves, da je izjemno živahno mesto z razgibanim kulturnim dogajanjem; prej je slišati tarnanje, da se v mestu dogaja preveč dobrega naenkrat (nasmeh). Precej mest, ki so po velikosti primerljiva z Ljubljano, nimajo tako bogate kulturne ponudbe.

Galerija Cukrarna je zanimiva tudi z vidika poslovnih in drugih srečanj na ravni kongresnega turizma – koliko ste in boste vpeti v razvoj tega dela turizma v Ljubljani?

Za to je primeren še zlasti parterni galerijski prostor, ki je tudi najbolj reprezentativen; a je namenjen predvsem razstavni dejavnosti – to je naše osnovno poslanstvo. Zato poskušamo najti ravnotežje med našo temeljno dejavnostjo in oddajanjem prostorov za različne dogodke. Avla, ki je tudi najprostornejša (vanjo lahko postavimo okoli 350 stolov, okoli šeststo ljudi je lahko v njej, če stojijo), je tako namenjena tudi različnim poslovnim dogodkom, a se je treba pri tem prilagajati odpiralnemu času galerije. Ob ponedeljkih je zaprta in zato na ta dan avlo najlaže oddamo, ali v večernih urah, ko se galerija zapre. Zaradi dogodkov v okviru tržne dejavnosti je ne želimo zapirati oziroma onemogočati obiskovalcem vstopa vanjo. V vsakem primeru jim bomo tudi v primeru morebitnih dogodkov omogočali nemoten ogled razstav. V zgornjih prostorih je še manjša konferenčna soba, ki sprejme okoli osemdeset gostov. Je pa zanimanje za organizacijo dogodkov v Cukrarni že zdaj veliko, še zlasti podjetij.

Je mogoče za dogodke najeti tudi bar oziroma kavarno?

To smo oddali v najem, ponudniku, ki že ima lokal v Stari Ljubljani – s svojim konceptom in pretežno mlajšim občinstvom, kar utegne Cukrarno razživeti in tudi generacijsko premešati tukajšnje obiskovalce.

Galerijo ste odprli z razstavo »Čudovitost spomina«, ki kot osrednjo temo poudarja prepletanje preteklosti ter sedanjosti (njen del je tudi »Pol-začasna razstava« petih izbranih umetnikov); kako si boste, poleg samih umetniških del, utirali pot do obiskovalcev?

Vizijo prostora smo ustvarjali ob vizualizaciji prostora, od njene zgodovine do arhitekture. Poskušamo, kolikor je to le mogoče, ne ponavljati pristopov in programov drugih kulturnih institucij v Ljubljani. Še zlasti pa nam je pomembno, da z umetniki sodelujemo pri soustvarjanju, dolgoročno. Da bi pritegnili obiskovalce, smo doslej, recimo, pripravili že omenjeni vodnik »Na poti do Cukrarne«, obiskovalcem podarimo pred ogledom razstave knjižico z opisi del. Z veseljem jo preberejo, saj jim je v pomoč pri prepoznavanju vsebine del – ne pa tudi interpretacije; ta je osebna stvar vsakega posameznika. Izdali smo tudi brezplačni vodik po »Pol-začasni razstavi«, ki bo vselej na ogled, tudi v času menjave osrednjih razstav. Na voljo bo tedenska vstopnica, da se bodo ljudje lahko vračali v galerijo tudi večkrat na teden. Želimo si, da bi se vračali – tudi na dogodke, ki bodo del ponudbe Cukrarne, od predavanj do performansov, koncertov ...

Stavba ima izjemno zanimivo zgodovino: od njene prvotne namembnosti kot rafinerije sladkorje do prebivališča manj premožnih Ljubljančanov, tudi vélikih literatov. Koliko so in bodo te žlahtne zgodbe preteklosti del zdajšnje galerije?

Del »Pol-začasne razstave« je tudi instalacija »Slovenska moderna« avtorja Andreja Štularja, hommage književnosti slovenske moderne. Zamisli za to, kako vtkati zgodovino stavbe v galerijsko dejavnost, je še več, a o njih bi bilo še prezgodaj govoriti. Zagotovo pa bomo v prihodnjih letih pripravili več interpretacij zgodovine prek različnih formatov.

Za konec pa še: »vaša« Ljubljana ... Kakšen je vaš oseben odnos do mesta? Kaj vam je v njem najbolj pri srcu?

Ko pomislim na Ljubljano, vselej pomislim na to, kako prijazna pešcem je. In kak užitek je zato vandrati po njej. To jo navdaja tudi z nekakšno mirnostjo in mehkobo. Sicer pa mi je izjemno ljub sprehod od Šuštarskega mostu prek Novega trga mimo Plečnikovega NUK, pa zatem po Rimski ulici, recimo, do Tobačne. Neverjetno je, kolikokrat se na tako kratkem sprehodu spremeni podoba mesta: od zgodovinskega jedra do Plečnikove dediščine in socialistične arhitekture, pa tovarne, ki nas spet zavrti v preteklost. Pri čemer so ti prehodi mehki, brez velikih rezov, vse se lepo preliva.

S čim pa po navadi navdušite sogovornike iz tujine za Ljubljano?

Ko jo opisujem, vselej uporabim angleško besedo »vivid«, kar pomeni živa, živahna, živopisna. Vselej jim povem, da je majhna po velikosti, a izjemno živahna, da se v njej zelo veliko dogaja, za različne okuse, vse leto. In niso razočarani. To Ljubljano res dela posebno. Zato, še enkrat: kulture ne more biti nikoli dovolj (nasmeh).