Razgiban in poučen izlet po naravni in kulturno-zgodovinski dediščini Rakitne

Učna pot, ki je urejena na obronkih vasi na okoli osemsto metrov nadmorske višine, ponuja nezahteven pohod po gozdovih in senožetih, po kolovozih, gozdnih stezicah in travniških potkah, ob seznanjanju z naravno in kulturno-zgodovinsko dediščino območja. O tej je namreč mogoče brati na dvaindvajsetih informativnih tablah ob poti, ki je sicer dolga 3100 metrov, na njej pa »premagamo« okoli sto metrov višinske razlike.

Gozdna in arheološka učna pot Rimski zid se začenja ob jezeru, kjer je tudi urejeno (plačljivo) parkirišče. Tam je nasproti Hotela Rakitna velika tabla z osnovnimi informacijami o poti in zemljevidom poti z lokacijami informativnih tabel. Te seznanjajo z različnimi vidiki tukajšnje naravne in kulturne krajine: na njih beremo o zgodovini območja, njegovi geologiji in nastanku planote, kraških pojavih, vodah in mokriščih, gozdovih in gozdarstvu, živalstvu, zdravilnih rastlinah ..., pa o obrambnem zidu, po katerem je pot ne nazadnje poimenovana: Claustra Alpium Iuliarum ali »Schengenskem sistemu iz 3. stoletja«, ki je varoval rimsko cesto v teh koncih.

Na vsaki tabli so tudi naloge, ki razgibajo potep otrokom – z različnimi nalogami in ugankami.

Znameniti rakiški jambor

Na začetku poti, še preden zares nabrusimo pete, je razstavljena rakiška znamenitost: replika 64 metrov dolgega jambora, ki so ga konec 19. stoletja izdelali tukajšnji furmani za jadrnico slovenskega ladjarja. Izvirna jelka ali hoja za jambor je bila visoka skoraj sedemdeset metrov, v njej pa je bilo več kot devet kubičnih metrov lesa. Bržkone še večji podvig pa je bila pot jambora v tržaško pristanišče, kjer je bila jadrnica zasidrana. Okoli trideset rakiških kmetov, voznikov in lastnikov konj ter volov in drugih ga je prepeljalo na vozu s štirimi premami. Za pot, na katero so krenili decembra leta 1893, so potrebovali slab mesec.

Ob jezeru opazimo tudi leseno skulpturo, delo akademske kiparke Urške Toman – »Srečevanja«, v spomin na znamenito Brinarjevo jelko iz bližine Rakitne, ki je bila kot eden redkih mutantov jelke v Sloveniji razglašena za naravni spomenik; pred leti jo je neznanec objestno posekal, kot je mogoče prebrati v medijih.

Rakiški gozdovi med najlepšimi v Sloveniji

Učna pot sovpada z označeno planinsko potjo, zato nas po njej vestno vodijo leseni kažipoti (»Učna pot«) in Knafelčeve markacije. Informativne table so pogoste, če nas vsebina na njih zanima, bomo za pot zagotovo potrebovali precej več od približno ene ure, v kateri jo sicer prehodimo brez daljših postankov. Na poti je tudi več lesenih tabel z imeni dreves, tako da spoznavamo tudi tukajšnjo pestrost drevesnih vrst (četudi kar tri četrtine gozdov na območju Rakitne predstavljajo razmeroma visoko produktivni jelovo-bukovi gozdovi). Kot še lahko preberemo na eni od informativnih tabel, so gozdovi na širšem območju Krima, kamor spada tudi Rakitna, so med lepšimi v Sloveniji. Gozd pokriva večji del Rakiške planote, razen dna kotline in nekaterih bližnjih pobočij, ki so namenjena kmetijski rabi.

Dom velikih (in malih) zveri

Na območju Rakitne stalno živijo vse avtohtone vrste velikih zveri: medved, volk in ris (če se sredi tedna po poti sprehajaš sam, bržkone ne bo nič narobe, če si vmes vsaj malce požvižgavaš!), jelenjad, srnjad, gamsi in divji prašiči, kuna zlatica in gozdna ali divja mačka, lisica, pa vse vrste iz skupine kun. Posebna tabla je namenjena predstavitvi polhov (in polharstva – v bližini Rakitne je tudi Polharski muzej); J. V. Valvasor je v svoji Slavi vojvodine Kranjske omenjal hudiča, ki žene polhe, s čimer je poskušal pojasniti nenadne populacijske eksplozije polha v letih, ko obrodijo bukve.

Na tabli »Velike zveri« je tudi opis prepoznavanja njihovih sledi; te so odtisnjene tudi na betonski ploščadi v gozdu na poti, ki pa je že dokaj obledela, četudi še vedno z dovolj razvidnimi odtisi.

Za vsako bolezen rož’ca raste

Pot nas vodi večinoma po dobro utrjenih kolovozih, le zelo kratek čas ob robu asfaltirane ceste, pa prek že precej zaraščenih senožeti – na tabli »Senožeti in zaraščanje« je denimo izjemno zanimiva primerjava zaraščenosti območja Rakitne med letoma 1971 in 2011. Koliko bolj »odprto« je bilo območje v začetku sedemdesetih let ...

Travniki pa bodo še zlasti od pomladi do jeseni bržkone zadržali ljubitelje zdravilnih rastlin, kajti Rakitna je planota z veliko biotsko pestrostjo, kjer uspevajo številne zdravilne rastline: ozkolistni trpotec, lapuh, šentjanževka, rman, srčna moč, materina dušica, pa trobentice in vijolice, srčna moč, zdravilna strašnica, če naštejemo le nekatere.

Pretežno položno, le en strmejši del

Pot se le enkrat malce strmeje vzpne, ko nas povede proti lokaciji, kjer je bil rimski zid, sicer je pretežno zložna ali se blago vzpenja in spušča.

Je deloma krožna; sprva nas povede v krog nekje na slabi polovici, zatem še proti koncu, ko se krožno sprehodimo do zadnje, dvaindvajsete table; zatem se vrne na izhodišče po pretežno širokem kolovozu. Smiselno je fotografirati zemljevid na uvodni tabli ob jezeru, saj nam je v dodatno pomoč pri sledenju predvideni trasi.