Nove dišave Ljubljane – čudovit in edinstven podpis mesta

Ana Ličina je certificirana aromaterapevtka in ustanoviteljica Aroma Atelierja iz Ljubljane. O dišečih rastlinah piše, uči, svetuje in pripravlja različne izobraževalne dogodke. Je tudi slovenska ambasadorka Airmid inštituta, mednarodne organizacije, katere poslanstvo je skrb za ohranjanje zdravilnih in dišečih rastlin.

Kako zelo zahtevno delo je bilo izbrati dišave Ljubljane? In kako ste jih naposled izbrali?

Resnici na ljubo, proces ni bil ne hiter ne preprost. V veliki meri tudi zato, ker je področje naravne parfumeristike v Sloveniji še mlado in je še treba orati ledino. Zato je trajalo kar nekaj časa, da je projekt dobil zeleno luč. Brez vztrajnosti ga najbrž sploh ne bi bilo mogoče pripeljati do konca. Vendar pa to previdnost razumem, ker se vsakodnevno srečujem s tem, kako ljudje okrog mene dojemajo vonje. Dejstvo je, da večina ljudi (še) ne pozna razlik med naravnimi in sintetičnimi dišavami. Na tem področju vlada zmeda. Detergent je na primer aromatiziran z aromo zelenega jabolka, seveda sintetično repliko sadeža. Nasprotno pa v primeru »oljčnega olja z aromo rožmarina« skupaj z oljkami stisnejo še rožmarin in je to torej povsem naraven izdelek. Imeti je treba nekaj vpogleda v pridobivanje materialov, kajti napisi na etiketah so pogosto dvoumni in zavajajoči. Zato upam, da bo dišava Ljubljane odigrala pomembno vlogo tudi pri ozaveščanju ljudi glede arom. In če se vrnem k vprašanju: v igri je bilo več različnih prototipov in na koncu so zaposleni na Turizmu Ljubljana izbrali njim najbolj všečnega. Vse različice pa so stremele k uresničitvi nekaterih ciljev, ki so se mi zdeli ključni: uporabiti čim več lokalno rastočih rastlin, ki ljudem prijetno dišijo, so cenovno dostopne in jih je mogoče vtkati v skladno celoto. V letih skupnega ustvarjanja dišav in izdelkov se je nabralo kar nekaj anekdot. Ena meni bolj zabavnih je prvotna ideja Mateje Škrlj Groznik (ki je na Turizmu Ljubljana ves čas vztrajno koordinirala ta projekt), da bi ustvarili dišavo iz ljubljanskih vrtnic. Hitro sem jo »prizemljila«, da bi morali v tem primeru porezati vse cvetove ravno takrat, ko so najlepši.

Vaš pristop k ustvarjanju dišav je povsem ekološki, poudarjate izjemno pomembnost človekovega spoštljivega odnosa do narave in temu sledite tudi pri vašem delu. Kako se to zrcali v novih dišavah Ljubljane?

Pravzaprav sem se začela ukvarjati z aromaterapijo in rastlinami prav zaradi ljubezni do narave, ki mi od nekdaj pomeni največji čudež. Človek se mi niti najmanj ne zdi krona stvarstva in hudo mi je, ko čakam, kdaj se bomo končno prebudili iz svoje antropocentrične omame in se začeli spoštljivo obnašati do okolja. Moj mali doprinos je, da dišave vsebujejo zgolj esence rastlin, ki za zdaj niso ogrožene. Tudi v rastlinskem svetu namreč poznamo takšne, ki jih skoraj ni več: vanilja, rožni les, sandalovina in agarski les. V nekaterih delih sveta so ogroženi tudi baldrijan, šetraj, origano, brin, kovačnik in črna kumina. Vse to so rastline, ki smo jih s prekomerno rabo in oblikovanjem okolja po meri človeka pripeljali na rob izumrtja. Zato tudi ne razumem lahkotnosti, s katero ljudje žagamo in sekamo stara drevesa. V Kanadi so v požarih izginili ogromni gozdovi iglavcev in povsem spremenili pokrajine ... Opažam tudi, da se razvija neka nova ekologija, ki je zgolj kamuflaža za nadaljevanje starih načinov delovanja.

Živimo v svetu, kjer je vizualno v ospredju; drugi človekovi čuti se zdijo precej bolj v ozadju, med njimi tudi vonj. A vendarle vemo, kako dragocen je, ko nam, recimo, utrne prijeten spomin, ki ga sicer ne bi priklicali … Kaj pa lahko kot aromaterapevtka poveste o njegovi pomembnosti poveste vi?

Ah, naš nos je nekaj čudovitega! Če ne že prej, so številni to občutili med epidemijo koronavirusa, ko nekaj časa niso zaznavali vonjev. Brez vonja postane svet pust in siv. Še prehranjevanje se spremeni v mehansko opravilo, ki ne prinaša zadovoljstva. Kompatibilnega partnerja naj bi prepoznali po vonju in vsakdo iz izkušnje ve, da nam nekateri ljudje dišijo bolj kot drugi. Dojenčki nezmotljivo takoj po rojstvu prepoznajo vonj svoje matere. To pove veliko o tem, kako zelo pomembno čutilo je voh. Vendar ga v sodobnem svetu zanemarjamo. Ne namenjamo mu veliko pozornosti. Mislim, da en del razloga tiči v zmešnjavi glede razumevanja razlik med naravnimi in sintetičnimi vonji. Pa tudi zaradi prevlade vizualnih in avditivnih dražljajev. A vse to lahko spremenimo in vohu (ter naravnim vonjem) zavestno namenimo več pozornosti. Kot pravi moja učiteljica parfumeristike Slobodanka Poštić, bo to zelo obogatilo naše življenje. Pomagalo nam bo, da nehamo drveti, se za hip ustavimo in povohamo cvet. Zanimivo je, da od vseh oblik sprožilcev spominov, torej na primer fotografij, pesmi ali vonjev, prav vonji prebudijo najbolj emocionalno nabite spomine. Katapultirajo nas v daljno pozabljeno notranjo pokrajino, za katero nismo niti sami vedeli, da obstaja. O tem je nešteto zgodb.

Kako lahko to pomembnost voha in vonja prenesemo na sporočilnost dišav Ljubljane?

Upam, da bodo dišave nagovorile ljudi. Da bodo v njih vzbudile nek občutek nežnosti, občutljivosti in povezanosti z naravo. Domačine in obiskovalce. Če se bodo imeli turisti v Ljubljani lepo, jih bo vonj spomnil na to izkušnjo tudi takrat, ko bodo že davno doma. Seveda pa si želim, da bodo po izdelkih posegali tudi domačini in jih vzeli za svoje. Ne nazadnje tudi sama bivam v Ljubljani že vse življenje in jo doživljam kot svoje mesto. Z vsemi njenimi lepotami, nabrežji Ljubljanice, Tivolijem, grajskim gričem, vsakim drevesom in grmom, ki je tu pognalo korenine.

Kakšen blagodejen vpliv pa imajo izdelki bodisi na kožo bodisi na počutje – z vidika aromaterapije?

Vsi trije izdelki so predvsem zelo uporabni in za piko na i povsem naravni. Skoraj vsakdo rad odišavi svoj dom, neguje kožo in se odišavi. Dišavna mešanica v aromaterapevtskem smislu deluje pomirjujoče in sproščujoče. Vsebujejo kakovostne in negovalne naravne sestavine in so shranjeni v najboljših embalažah iz temnega stekla. Tudi celostna podoba je vrhunska in je dobro ujela energijo izdelkov. Pomembno se mi zdi poudariti, da so vsi izdelki kljub visoki kakovosti cenovno dostopni. Ne smemo pozabiti, da živimo v svetu, v katerem so dobrine zelo neenakomerno porazdeljene. Vesela sem, da sem sodelovala pri oblikovanju izdelkov, ki niso dostopni le ljudem z debelejšo denarnico. Izdelki takšne kakovosti bi po mojem mnenju lahko stali tudi trikrat, štirikrat več. Zato na tem mestu izražam pohvalo Turizmu Ljubljana, da je ubral takšno pot.

Je mogoče čez čas pričakovati še kakšne nove izdelke, ki bodo dopolnili linijo?

Bomo videli. Če bodo izdelki dobro sprejeti in bodo našli pot v domove, kopalnice in torbice, potem ne vidim prepreke za nadaljnji razvoj dišeče zgodbe. Kolikor vem, se v kratkem obeta še četrti izdelek: naravno mazilo za ustnice z enakim vonjem.

Kje pa najlepše diši v Ljubljani? In kdaj, v katerih letnih časih, mesecih? Kateri so kotički, ki jih zaradi tega še zlasti radi obiščete?

Osebno sem velika ljubiteljica pomladi in prebujajoče se narave. Najlepše mi diši v Tivoliju, na Rožniku, na Golovcu, v Botaničnem vrtu ob Ižanki. Povsod tam, kjer domujejo stara drevesa in dišeče rastline. To je svojevrstna psihoterapija, ki je vsem na voljo, le čas si moramo vzeti zanjo. Mislim, da se prebivalci Ljubljane tega zelo dobro zavedamo, saj kot romarji nenehno ubiramo potke po ljubljanskih gozdovih in parkih. Seveda pa ima svoj čar tudi stari del mesta, z vonjem starih hiš, kavarn in pekarn, antikvariatov s knjigami, bližine reke in dreves na grajskem griču. To je mešanica vonjev, ki zbuja domišljijo, me navdihuje in da vedeti, da nismo ne prvi ne zadnji, ki živimo tu.