Šmarnogorska sestavljanka – odkrivanje manj znanih obrazov priljubljene Gore

Začnimo v Tacnu, kjer je plačljivo urejeno parkirišče (za parkiranje avtomobilov sta najbolj zgledni možnosti še v Zavrhu – prav tako plačljivo – in v Šmartnem, do Tacna pa tudi pelje več avtobusnih številk LPP). Tukaj je tudi izhodišče za najbolj priljubljen in obljuden vzpon na vrh Šmarne gore, Pot čez Spodnjo Kuhinjo (oziroma »čez korenine«).

Po grebenu na Grmado ali po Poti svobode?

Stopimo nanjo in se vzpnemo do razcepa na ravnici (Spodnji Kuhinji), kjer nas smerokaz povede levo proti Mazijevi stezi na sosedo Šmarne gore Grmado (676 m) in zatem do naslednjega, kjer se desno vzpnemo po Mazijevi stezi, naravnost pa se spustimo proti Vikrčam.

Če izberemo prvo, se nam čez čas ponudi nov odcep: levo zavije Pot svobode, ki obkroži šmarnogorski hrib. Na tem delu je večinoma ozka in zahteva še previdnejši korak, zelo razgibana, mestoma ponudi tudi kak kratek skalni skok, dokler nas ne privede na greben na strmo Westrovo pot, ki pripelje iz Vikrč in se konča na Grmadi. Tu lahko nadaljujemo po pretežno položni stezi po Poti svobode, ki se čez čas spne s potjo čez Peske, drugo najbolj obljudeno šmarnogorsko potjo, ki se začenja v Zavrhu. Po njej se lahko vzpnemo na vrh, lahko pa sledimo krožni poti in zavijemo proti želenemu cilju z razgledom in odlično domačo kulinariko recimo pri Turkovemu znamenju po poti, ki pripelje iz Skaručne. Ali po Partizanski ali Šmartinski poti, ki se vzpneta iz Šmartnega ...

Ob jeklenici ali »samo« ob pomoči rok?

Zavrtimo posnetek nazaj. Spet smo na razcepu Mazijeve steze in spusta v Vikrče. Tokrat se spustimo v vas, kjer sta izhodišči za najzahtevnejša pristopa na Šmarno goro (in še prej Grmado): ob plezališču Turnc je zavarovana plezalna, Pogačnikova pot, s ceste proti Pirničam odvije že omenjena Westrova.

Marsikdo, ki se še ni oprijel skale in jeklenih pomagal na Pogačnikovi poti, ob njeni omembi podcenjujoče pripomni, da na Šmarno goro pač ne more voditi kakšna resnejša navpičnica. A neredki se obrnejo, ko se znajdejo na prvih izpostavljenih delih, zavarovalnih z jeklenico, klini in skobami. Plezanja resda ni veliko, je pa presenetljivo izpostavljeno, zračno in navpično, padec pa bi bil zelo verjetno usoden. Čelada in samovarovalni komplet tako nista zaželena zgolj v višjih gorah ... Pogačnikova pot se po plezalnem delu spremeni v razmeroma strmo stezo in se na grebenu pridruži Westrovi poti. Tudi ta ima presenetljivo pokončen začetek – ne tako navpičen in zato brez železnih pomagal, a vendarle so roke kar nekaj časa pogosto na delu, da si pomagamo pri vzponu, steza pa je nadelana med gladkimi skalami.

V Vikrčah je sicer izhodišče še za eno pot: Kovačevo, ki se začne hkrati z Westrovo potjo, a se po nekaj metrih odcepi v levo in povede razmeroma zložno po pobočju nad Pirničami, dokler se ne pridruži lagodni poti čez Peske, ki povede proti sedlu pod končnim vzponom na vrh Šmarne gore.

Pa spust?

V Tacen se spustimo ... po želji. Bodisi uberemo najkrajšo možnost, do sedla in zatem »čez korenine«, lahko pa tudi spust podaljšamo in razgibamo s poljubnim sestavljanjem poti.

Spodbuda k raziskovanju

Na spletnem mestu Visit Ljubljana si lahko preberete o še eni šmarnogorski kombinaciji, ki povezuje Pot čez Spodnjo Kuhinjo, Pot svobode in vzpon od Turkovega znamenja, sicer pa naj bodo zapisani predlogi še zlasti spodbuda k – raziskovanju. Tako si lahko vzpone na Šmarno goro (in Grmado) popestrimo in tudi podaljšamo, spoznamo manj znana pobočja hriba in se izognemo gneči v času, ko je najbolj oblegan.