Pojdi na vsebino

Potovalna sekcija ameriškega StarTribune je objavila članek o Ljubljani, v katerem jo potovalni pisec Jay Walljasper omenja kot najverjetneje najbolj čuvano skrivnost Evrope, po svojem nekaj desetletij odloženem obisku pa jo vidi kot biser, ki se skriva zunaj dosega evropskega radarja. Piše o podobah Ljubljane, ki jih je poznal še iz časa pred padcem berlinskega zidu, in o podobah Ljubljane, kot jo je zdaj končno tudi doživel.

Izbor iz tujih medijev – Ljubljana kot biser zunaj evropskega dosega radarjev

© D. Wedam

Avtor se je takrat še z Jugoslavijo, Slovenijo in Ljubljano srečal kot urednik časnika Utne Reader, ko je spremljal gibanja v vzhodni Evropi v letih, ki so vodila do padca berlinskega zidu v letu 1989. Njegovo poznavanje takratnega političnega ozadja in stanja v tem delu Evrope je precejšnje. V tistem času mu je Ljubljana takrat kot predstavniku mlade generacije simbolizirala tisto, kar so njegovi vrstniki iskali v Pragi: vznemirljivo, eksotično mesto, ki je vzniknilo iz komunistične sivine, z velikimi in svetlimi upi in poceni najemninami. In s tem vedenjem so bili njegovi strahovi, kaj pričakovati – ko se je po desetletjih odlašanja končno odločil za obisk Ljubljane – veliki. Kaj so prinesla vsa ta leta ekonomske rasti in modernizacije? Ali bo preplavljena s hitro hrano in množicami turistov v iskanju »nove Prage«?

Njegovi strahovi so bili pomirjeni že v nekaj minutah, ko je pristal v svojem penzionu na Trgu francoske revolucije, kjer je v bližnjem Le Petit Caféju našel utelešenje svoje vizije brbotajoče boemske scene … V nadaljevanju članka s privlačnim slogom pisanja prefinjeno in vabljivo odstira majhne bolj ali manj skrite kotičke in scene ljubljanskega mestnega življenja – in ravno mestno življenje je področje, za katerega je kot avtor specializiran. Tisto, kar dela Ljubljano tako drugačno in edinstveno … ki ima svoj vzrok tudi v stoletjih multikulturnega mešanja.

Na koncu strne svoje vtise: »Pred leti sem se navdušil nad Ljubljano kot moderno različico Pariza v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Vroče srečevališče intelektualcev in umetnikov, ki se pogovarjajo o pomembnih stvareh med sprehodi ob rečnem nabrežju čez dan, ob večerih in ponoči pa na mestnih ulicah pijejo kavo in vino. Zdaj sem vesel dolgega čakanja za obisk Ljubljane. Danes je še celo bolj mesto, o katerem sem sanjaril, kot bi to bilo pred dvajsetimi ali desetimi leti.«

Celoten članek si lahko preberete na tej povezavi.

 

Sorodne vsebine