Matej Bizovičar o »brbotanju« umetnosti na prostem

Matej Bizovičar že od začetka svoje kariere raziskuje različne umetniške zvrsti. Po študiju slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani se je ustalil v kreativnem središču Metelkove, kjer že od leta 1993 ustvarja svoj edinstven umetniški svet, preplet slikarstva, kiparstva, instalacij oziroma prostorskih postavitev in mozaikov. Poleg tega oblikuje unikatno pohištvo ter opremlja lokale, turistične stavbe in domove. Na domala vsakem koraku ustvarjanja pa ga spremlja njegova ljubezen do lesa.

Njegova instalacija Brbotanje bo letos na petih lokacijah, ki bodo pripovedovale različne zgodbe (Matej zase pove, da obožuje pripovedovanje zgodb), a bodo obenem tudi prepletene v skupno: zgodbe Ribogunci, Šolska avtobusa in Čuvaji časa bodo pripovedovali liki na Starem in Gornjem trgu, na Študentovski ulici zgodbo z naslovom Jata, zgodba Lebdenje bo na Ribji ulici in Preplet na Ključavničarski.

Barviti svetlobni liki so različna bitja v različnih kontekstih sobivanja, ki se med seboj prepletajo, hrepenijo po pripadnosti, želijo si priznavanja drugačnosti; so čudež življenja, kot njegov gradnik pa se bržkone izpostavi prav ljubezen v vseh mogočih oblikah in odtenkih.

Kaj je v ozadju zgodbe o Brbotanju, od kod zamisel?

Pri ustvarjanju s svetlobno umetnostjo (Matej redno ustvarja tudi v okviru Svetlobne gverile, op. p.) se rad ukvarjam z domišljijskimi, fantazijskimi liki, z vzporednim svetom, ki je lahko metafora družbe, v kateri živimo, ki osvetljuje razmere v njej. Ponuja nam možnost pogleda nase in vase z zunanje perspektive, skozi druga, drugačna bitja, skozi zgodbe, ki jih pripovedujejo. Namig za to so imena postavitev po posameznih lokacijah.

Umetniške galerije na prostem približujejo umetnost zelo širokemu krogu ljudi. Kako pomembno se vam zdi, da se umetnost pojavlja tam, kjer lahko vsaj oplazi tudi mimoidoče, torej tam, kjer je potencialno občinstvo največje?

Meni je to izjemno pomembno. Že na akademiji sem najraje ustvarjal na prostem. Od nekdaj mi je stik s prostorom, kjer živim, zelo pomemben. Pravzaprav redko samostojno razstavljam v notranjih prostorih, ker mi koncept nevtralnih prostorov, kjer naj bi umetnost najbolj prišla do izraza, ni blizu. Razstavljati na prostem se mi zdi tudi večji izziv. Najpogosteje gostujem s postavitvijo Ribogunci in kdaj me kdo vpraša, ali mi ni dolgočasno vselej potovati z isto postavitvijo. Ne, ker vsak zunanji prostor s svojimi značilnostmi prinaša nove izzive, tako na ravni postavitve kot tudi na ravni njenega dojemanja v očeh obiskovalcev. Pomembno mi je, da postaneš del prostora, del mesta. In seveda mi je pomembno, da pritegnem k ogledu čim več ljudi. Ne nazadnje si želiš s postavitvijo nekaj povedati in to bi rad interpretiral čim več ljudem. Dobršne večine, ki verjetno tega sploh ne bi videla, če ne bi bilo na prostem, se videno vsaj malce dotakne, vsaj glede na njihove odzive.

LUV fest je festival ljubezni, umetnosti in vandranja. Kako bi opredelili posamezne pojme in njihove vloge v človekovem življenju?

Vse troje spada v sekundarni vidik človekovega življenja, se pravi, ni nujno (materialno) potrebno za naše življenje, obenem pa je za nas pomembno in nas opredeljuje. Rekel bi, da je povezano s konceptom nečesa višjega, z občutkom, da obstaja nekaj več, po čemer hrepenimo, kar potrebujemo.

Kot oblikovalec sodelujete tudi pri opremljanju turističnih stavb in lokalov; bi kateri projekt še posebno poudarili?

Sem eden od umetnikov, ki je od vsega začetka sodeloval pri nastajanju Hostla Celice na Metelkovi.

Všeč vam je, da na prostem v Ljubljani ustvarjate, če je le mogoče, v manj obljudenih kotičkih mesta, ki so vam na splošno pri srcu. Kateri pa so vaši najljubši ljubljanski kotički?

Odraščal sem ob Tivoliju in Tivoli z Rožnikom, kjer sem leta odkrival skrite kotičke sredi gozdov, je še vedno med mojimi najljubšimi deli mesta. Pa celotna Stara Ljubljana. Ob večerih imam najraje lokale na Igriški ulici, kjer sta občinstvo in dogajanje zadnja leta precej umetniško obarvana, s spontanimi glasbenimi jam sessioni. Na splošno menim, da je med čari mesta tudi ta, da imaš lokal, v katerega redno zahajaš, tudi sam, kjer te poznajo, kjer koga srečaš ali ne ... Obožujem pa tudi osrednjo tržnico, ki je s Plečnikovimi arkadami resnično lepa in kjer je ponudba odličnih domačih pridelkov in izdelkov izjemna. Tržnica je res duša Ljubljane.