Magdalenska gora: razglednik, ki je obenem izjemno arheološko najdišče

Dominantna lega Magdalenske gore je staroselcem pomenila komunikacijsko, obrambno in gospodarsko prednost. Tako je bilo to območje neprekinjeno poseljeno že od 8. stoletja pr. n. št. Prvotna skupnost je dosegla višek v 5. st. pr. n. št., nato pa je sčasoma nazadovala ter se v 2. in 1. st. pr. n. št. vključila v rimski imperij.

Skoraj trideset dobro vidnih grobnih gomil

Dolgotrajno poselitev hriba potrjuje 28 dobro vidnih grobnih gomil, v katerih je bilo izkopanih na stotine grobov. Najdragocenejše in najbolj ohranjene najdbe pa izvirajo iz obdobja železne dobe. Med pomembnejše predmete spadajo bronaste situle, orožje in druga vojaška oprema, različne zaponke in okrasni nakit. Okrasna ploščica v obliki štirikrakega križa s konjskimi glavami je bila tudi osnova za podobo grba občine Grosuplje.

Mit o ajdih in zlatem teletu

Magdalenska gora pa je povezana tudi z mitom o ajdih, velikih, močnih ljudeh, ki naj bi davno tega živeli na njej. Ljudsko izročilo pripoveduje, da so ajdje na njej postavili grad iz kamnov, ki so jih na ramah znosili nanjo. A čez čas so odšli in sčasoma tudi izumrli. Kamni, ki so jih znosili na hrib, so še zdaj vgrajeni v cerkvi sv. Magdalene in jih je mogoče še videti. Med ljudmi pa so nekoč krožile tudi govorice, da so ajdje pred odhodom na hribu zakopali zlato tele, ker so se menda nameravali vrniti. Številni so iskali ta zaklad, prekopali so ves hrib! A neuspešno. Nekateri tako še vedno upajo, da zaklad čaka na srečnega najditelja ...

Prijetna in kratka pot na vrh

Na vrh Magdalenske gore vodi lahka in kratka označena planinska pot. Parkirišče je pri odcepu ceste nanjo, malce pred začetkom vasi Zgornja Slivnica. Pohodniki premagajo zgolj 44 metrov višinske razlike, zmerne hoje je za okoli petnajst minut. Tako je pot primerna tudi za družine z majhnimi otroki.

V okolici pa je urejena tudi arheološka učna pot, ki omogoča ogled še vidnih ostankov železnodobnega gradišča in gomil.