Iz doline Besnice na najvišji, razgledni vrh ljubljanske občine
Kopasti Janški hrib, s 792 metri najvišji vrh Janškega hribovja in ljubljanske občine, je znan izletniški cilj – v teh dneh tudi med tednom in ob koncih tedna celo v megli in sneženju; pobeljeno pobočje pod planinskim domom nad jedrom razložene vasice Janče s cerkvijo sv. Miklavža je priljubljeno sankališče za družine z otroki. Ob dobri vidljivosti pa je to izjemno razgleden vrh: z njega seže pogled na bližnje Posavsko hribovje, pa vse do Alp in celo do Snežnika. Na Janče povede več pohodniških poti z različnih izhodišč; mi smo se nanje odpravili iz doline potoka Besnica po označeni planinski poti. Lep in v jasnem vremenu še zlasti zelo razgleden izlet, ki nas popelje v umirjen podeželski svet v zaledju prestolnice. V eno smer je dobri dve uri hoje, premagamo pa 525 metrov višinske razlike.
Pot iz Besnice na Janče postane razgledna že kmalu po prvem vzponu © Mira Bečan
Označba na drvarnici, ki nas na začetku vzpona usmeri na pravo pot © Mira Bečan
Pogled na najbolj priljubljen ljubljanski vrh, Šmarno goro s sosednjo Grmado © Mira Bečan
Ko je pot ovita v goste oblake ... © Mira Bečan
Označena pot izmenjaje vodi po gozdu in odprtem svetu © Mira Bečan
Malce pod vrhom, ko se še zadnjič izvijemo iz gozda © Mira Bečan
Razgledi, razgledi ... V vsaj deloma jasnem vremenu smo skorajda ves čas v njihovi družbi. © Mira Bečan
Z vrha Janč pogled objame dobršen del Alp s Triglavom © Mira Bečan
Vzpon začnemo v naselju Besnica, kjer nas odcep za Vnajnarje povede s ceste, ki se vije po dolini; če se do sem pripeljemo iz Podgrada, nas na odcep opozorita tudi rjava smerokaza za Sadno cesto med Javorom in Jančami, če prihajamo iz smeri Sostra, pa tudi rdeča planinska tabla za Besniško pot in Janče (2 uri in 15 minut). Ko odvijemo z glavne ceste, po kakšnih sto do dvesto metrih poiščemo ustrezen parkirni prostor.
Cesto za Vnajnarje zapustimo ob prvem odcepu v desno, kjer na manjši drvarnici opazimo modro-rumen krog, označbo Poti kurirjev in vezistov; ta nas bo vodil tudi v nadaljevanju poti poleg planinskih (Knafelčevih) markacij in puščic. Z iskanjem označb je na prvi polovici poti sicer nekaj dela, saj so ponekod slabo vidne, čeprav se tudi brez njih težko izgubimo, saj nas pot skorajda sama vodi v pravi smeri.
Izjemno razgledna pot
Vzpnemo se po cesti, ki jo zapustimo takoj za desnim ovinkom, ko se v levo odcepi udoben gozdni kolovoz. Po njem se sprva še razmeroma strmo vzpenjamo, sčasoma pa naklonina nekoliko popusti in čez čas nas pot privede na travnik, podkvasto obdan z gozdom. Krenemo ob gozdnem robu navkreber proti hišam na vrhu travnika. Svet se odpre in v jasnem lepem vremenu prvič odstre pogled na ljubljansko hribovje s Šmarno goro in Alpe. Ko dosežemo vrhnji rob travnika, stopimo desno na makadam, ki ob domačiji kmalu zavije levo na kolovoz; po njem v zmernem vzponu dosežemo cesto in Vnajnarje. Zavijemo desno in se ob cesti zložno vzpenjamo mimo hiš, travnatih pobočij, sadovnjakov …, ob razgledih na Posavsko hribovje, ugledamo tudi Krim.
Pridružimo se Borovničevi poti
Cesta se kmalu spusti, do razpotja, kjer nas kažipot za Sadno cesto med Javorom in Jančami zadržuje desno. Zatem se znova vzpne, tik preden zapustimo Vnajnarje. Še nekaj časa hodimo ob cesti, dokler nas modro-rumena markacija na hrbtni strani prometnega znaka ne usmeri levo na kolovoz, ki se vije nad cesto. Kmalu smo ob tabli Borovničeve poti, ki privede iz Podgrada. (Še ena možnost za pohodniški izlet na Janče. Več o njem si lahko preberete v lanskih spomladanskih Pismih iz Ljubljane.) Od tod do Janč sledimo tudi kažipotom za Borovničevo pot.
Razgled malce zastre gozdno drevje, a le za kratek čas, saj se kmalu spet znajdemo sredi odprtega sveta, z lepim pogledom proti Jančam in okoliškemu hribovju. Ko prispemo do kapelice, se pridružimo širši makadamski cesti, ki se hitro spremeni v asfaltno.
Hitro spreminjajoč se pohodniški teren do vrha
Smo na križišču, kjer nas, tik ob asfaltni cesti, kažipota za Borovničevo in Besniško pot povedeta na ožjo stezo v gozd. Po krajšem vzponu smo na udobnejšem kolovozu, po katerem se rahlo vzpnemo levo (markacijo na drevesu zastirajo mlajša debla!) in se pod daljnovodi odpravimo spet v gozd.
Po njem hodimo kar nekaj časa, dokler nas označena pot ne pripelje na asfaltno cesto, po kateri nadaljujemo navkreber proti Jančam, mimo osnovne šole, zatem pa nas kažipot za Borovničevo pot za kratek čas spet usmeri na ozko gozdno stezo. Kratek vzpon in spet smo na cesti – pod večjo kapelo, od koder je do vrha Janč oziroma planinskega doma le še kakšnih pet minut hoje ob cesti.
Od planinskega doma, ki je v teh dneh zaprt, se v jasnem vremenu oziroma ob dobri vidljivosti odpira čudovit razgled; v toplejših mesecih je mogoče ob njem srečevati še zlasti veliko kolesarjev, izletnikov, ki se pripeljejo do Janč na planinsko kosilo in uživanje v razgledu, pa kajpak pohodnikov.
Kako je lahko kozarec tudi na pol poln
Četudi v teh dneh hrepenimo po tem, da bi se lahko potepali kjer koli, je lahko kozarec na pol poln tudi v danih razmerah. Te nas že nekaj časa spodbujajo, da odkrivamo ali bolje spoznavamo možnosti za zanimiva potepanja v bližini našega doma. Mogoče bi jih sicer spregledali. Pa bi bilo škoda, da bi jih … Še zlasti, če ugotovimo, da smo pravkar prehodili eno najbolj razglednih (če ne celo najbolj razgledno) planinsko pot v matični občini!