Rokodelec, ki uspešno ohranja tiskarstvo prvih petih stoletij

Studio TipoRenesansa dobro desetletje domuje na Bregu ob Ljubljanici. Vse v njem se vrti okoli šestdeset let stare tiskarske tehnike in opreme, od preproste namizne stiskalnice za poskusni odtis do popolnoma avtomatskega zaklopnega stroja iz leta 1951. V studiu oblikujejo in tiskajo plakate, vizitke, voščilnice, pri čemer je TipoRenesansa edini studio za visoki tisk v Sloveniji.

Na rokodelskih delavnicah, ki jih pripravlja Marko Drpić, dobijo obiskovalci vpogled v to, kako se je včasih tiskalo s starodobno opremo, koliko znanja je bilo potrebnega za nastanek knjige in kakšni poklici so bili potrebni zanj (več kot ducat jih je bilo!). Mojstru je pomembno, da odidejo z delavnic z zavedanjem, da stare obrti vsebujejo zelo veliko znanja, ki pa naglo izginja, da je njegovo ohranjanje neprecenljivega pomena ter da je mogoče tudi s staro opremo izdelati vrhunski grafični izdelek.

Če sodite po obisku studia – kako zanimiva je za ljudi zgodba o stari tiskarni, o tem, kako se je nekoč tiskalo?

Še zlasti poleti, ko je mesto polno ljudi, prihaja precej obiskovalcev s tako rekoč vseh koncev sveta, bodisi z namenom bodisi iz gole radovednosti. Takoj začutijo, da je to nekoliko nenavaden prostor. In osupi jih, da lahko govorijo z mojstrom, se sprehodijo po studiu … Američani, recimo, že vedo, da gre za visoki tisk, ker je pri njih zelo priljubljen, še zlasti za poročna vabila na imenitne svatbe. Kar nekaj obiskovalcev kupi naše izdelke kot spominek: najpogosteje najbolj znane vedute Ljubljane, ki so jih videli v mestu, pa tudi način izdelave jih pritegne; priljubljene so tudi žepne beležnice z rdečimi platnicami (in napisom Milica v nekdanjem jugoslovanskem grbu, op. p.); tudi plakate radi kupujejo, od večjih, natisnjenih z gradbenim valjarjem, do manjših grafik v velikosti razglednice; in prodnike, v katere vklešem črke ali vzorce. Dejansko imamo veliko stvari, ki jih ni mogoče najti ne samo drugod v Sloveniji, temveč tudi drugod po svetu.

Pripravljate delavnici Natisni svoj plakat v stari tiskarni in Tiskar za en dan; lahko več o njiju?

Ker imam že dolgoletne izkušnje z delavnicami za vrtčevske in šoloobvezne otroke, si je bilo zlahka zamisliti tudi vsebini za nove, turistične rokodelske delavnice. V tem, kako ljudi čim bolj navdušiti za ustvarjanje, pa sem se že prekalil pri delu z otroki (nasmeh). »Natisni svoj plakat v stari tiskarni« je krajša, traja poldrugo uro, »Tiskar za en dan« traja tri ure. V ospredju prve je še zlasti proces tiskanja, pri drugi ustvarjalnost. Na krajši delavnici obiskovalci izdelajo spominek, plakat s slovensko abecedo, kar se mi zdi zanimivo glede na pomembnost jezika za našo narodnostno zavest že od Trubarjevih časov. Še zlasti tujci so nad tem navdušeni, sploh nad strešicami in poskusi izgovorjave! Najprej me sicer gledajo malce postrani, češ, samo črke bomo tiskali, a ne bi bili bolj ustvarjalni? A hitro doumejo, da že sam postopek ni preprost, tako jih delo hitro povsem prevzame (nasmeh). Daljša delavnica »Tiskar za en dan« pa je dejansko bolj ustvarjalna, včasih ima nekdo s seboj že kak citat, ki ga nato natisnemo na poseben način.

Kaj je ljudem na delavnicah najbolj zanimivo?

Nekatere navduši že sam ambient studia, ki je atelje, delavnica in antikvariat obenem (v njem so razstavljeni tudi predmeti s patino, ki jih Marko Drpić navdušeno odkriva in zbira, od starih knjižnih izdaj do starih naprav, črnila, krede in drugih predmetov, povezanih s tiskom, knjigo, pisanjem ..., op. p.). Vse navduši že sama oprema. Na delavnicah pa zgodba o nekdanjem nastajanju knjig. O tem, na primer, da je bilo samo za eno stran potrebnih na tisoče koščkov oziroma črk. Da je bilo potrebnih več kot ducat različnih poklicev, da je nastala ena sama knjiga. Da v zgodovini človeštva verjetno ni bilo izuma, ki bi izginil tako rekoč čez noč; praviloma se stvari počasi spreminjajo, tiskarska tehnologija pa je po kakšnih petsto letih uporabe izginila zgolj v približno dveh desetletjih …

Takšne delavnice so privlačne tudi zato, ker ljudi iz gledalcev in poslušalcev spreminja v aktivne soustvarjalce doživetja; kako privlačen se vam zdi glede na vaše izkušnje takšen pristop v turizmu, ki je sicer tudi čedalje bolj priljubljen?

Mislim, da so časi, ko so se ljudje zadovoljili s tem, da večinoma samo gledajo in poslušajo, nepreklicno minili. V vlogi turistov si želijo predvsem zabavati. In zabavne so lahko tudi »resne« vsebine, tudi v muzejih, galerijah.

Kako pomembno se vam zdi, da so stare rokodelske obrti v Ljubljani znova v ospredju (tudi) v kontekstu turizma?

Vesel sem te pobude; prav se mi zdi, da mesto ščiti svoje stare obrti. Je pa treba vedeti, da rokodelstvo še zdaleč ni vezano le na preteklost; poznam veliko mladih, ki ustvarjajo izjemne stvari iz keramike, lesa … To so novi trendi, pojavljajo se nove obrti, ki so vzcvetele med mladimi.

Malce preden ste odprli studio TipoRenesansa, ste leta 2010, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige, in leto zatem pripravili Festival črk, poleg tega pa imate tiskarno na starem triciklu, s katero ste že pripovedovali zgodbe o Ljubljani. Se gre nadejati še kakšne ponovitve – še zlasti »govoreče« premične tiskarne?

Pred nekaj leti smo s tiskarno na triciklu ustvarili serijo uličnih predstav, na katerih smo oživljali skrite zgodbe manj znanih kotičkov Ljubljane. Ker tiskarski stroj ne more govoriti, je natisnil iztočnice za zgodbe, ki smo jih pripovedovali. Z epidemijo Covid-19 smo s tem prenehali, za letošnje poletje pa razmišljamo, da bi tricikel s tiskarskim strojem postavili v mestu, a bolj za prikaz tiska in tiskanje vedut Ljubljane.

Pa »vaša« Ljubljana? Kakšen je vaš odnos do mesta?

Nekoč sta mi dve osebi, ki se med seboj nista poznali, dejali v enem dnevu: »Po Ljubljani hodiš, kot da je tvoja dnevna soba!« (nasmeh) Živel sem v tujini, tudi drugod v Sloveniji, a Ljubljana mi je res prijetna.