Iz zgodovinskega jedra Pijave Gorice na Barje po Pijavški barjanski poti

Zgodovinsko vaško jedro

Pot se začenja v središču Pijave Gorice. Zgodovinsko vaško jedro tvorijo gotska cerkev sv. Simona in Jude ter skedenj skupaj s Kandaretovo hišo, kjer je bila najprej gostilna, pozneje šola. Posebnost cerkve so freske v prezbiteriju, ki jih je v drugi polovici 15. stoletja izdelal Janez Ljubljanski. Cerkev je bila v začetku 21. stoletja temeljito obnovljena in je kulturni spomenik državnega pomena. Skedenj je bil zgrajen v drugi polovici 19. stoletja (pred dobrim desetletjem so ga prenovili) in je eden najpomembnejših objektov kulturne dediščine na Pijavi Gorici. Ohranjenih ima več historično-arhitekturno pričevalnih členov. V njem sta shranjeni bogati zbirki obrtniškega orodja in obnovljenih vozov (zapravljivček, parizer, voz za prevoz lesa, sanke ...).

Iz pijavške in barjanske zgodovinsko-kulturne in naravne zakladnice

Pijavška barjanska pot odkriva obiskovalcu še številne druge zanimivosti na tem območju: od vodnih izvirov do bogate favne – Ljubljansko barje je, denimo, dom več kot osemdesetim vrstam metuljev in številnim pticam. Na potepu izvedo o šoti na Barju, ki so jo Pijavčani pred drugo svetovno vojno kopali za kurivo, saj je nadomeščala premog; pa o visokem barju, ki je ohranjeno na osamelcu Grmezu; izvedo o številnih rastlinah, ki rastejo tod, o brestovolistnem osladu, denimo, ki so ga domačini pred petdesetimi leti nabirali in prodajali farmacevtski industriji, in brezi – njeno smolo so kot žvečilni gumi žvečili že koliščarji.

Priljubljena Gostilna Čot

Pijava Gorica pa je bržkone najbolj znana po Gostilni Čot s stoletno tradicijo. Priljubljena gostilna ob cesti Ljubljana–Kočevje, kjer naj bi bila gostilna že konec 17. stoletja, je znana po domačih krvavicah in pečenicah, ajdovih žgancih, matevžu, kislemu zelju in repi, žlikrofih, pečenkah, sirovih štrukljih, praženem krompirju, ocvrtem piščancu, doma pečenem kruhu, odličnih tortah in kremnih rezinah ter Čotovih krofih, ki so jih začeli peči leta 1965.

V gostilni je ohranjena riba Faronika, ki jo je izdelal vaški mizar iz lesa pred skoraj sto leti. Pripoved o ribi Faroniki spada med najstarejša verska ljudska izročila, saj pripoveduje o stvarjenju sveta.

Od kod ime?

Zanimiv pa je tudi izvor imena Pijava Gorica, ki je bila prvič omenjena v sredini 14. stoletja – pravzaprav ima ime več mogočih izvorov: latinsko besedo »pij«, kar pomeni blag, prijazen (razlagi pritrjuje geografska lega vasi, na hribu, nad barjem, se pravi, da je »prijazna gorica«); po drugi razlagi se ime navezuje na pijavko, vodnega zajedavca, ki se prisesa na ljudi ali živali in se hrani z njihovo krvjo – z njimi so včasih »puščali kri« v medicinske namene, nabirali pa so jih ob barjih; po tretji razlagi pa je vas poimenovana po pijavčnici, rastlini z rumenimi cvetovi, ki raste na barju.