V Ljubljani je vselej prijetno

Plečnik, ljubljanski Gaudí

Majhnost Ljubljane ima več dobrih plati: v kratkem času si lahko ogledaš zelo veliko mestnih zanimivosti, obenem pa se v njej hitro počutiš domačno, kakor da bi jo že poznal, je na svojem blogu Stralend Schrijven napisala Sandra, ki je v začetku zime v Ljubljani preživela resda le pol dneva, a je v njej videla in doživela osupljivo veliko.

Potep po Ljubljani je začela na Prešernovem trgu, kjer so jo poleg zgodbe o največjem slovenskem pesniku  navdušili tudi Plečnikova dela (velikega arhitekta je poimenovala »ljubljanski Gaudí« – kakor je sloviti španski arhitekt zapustil velik pečat Barceloni, ga je Plečnik Ljubljani) in secesijska arhitektura, ki ga obdaja. Zatem je mimo elegantnega Vancaševega Grand hotela Union in barvite Vurnikove stavbe nekdanje Zadružne gospodarske banke na začetku Miklošičeve ulice stopila proti Nebotičniku in naprej proti parku Tivoli. (»Po toliko arhitekture se prileže malce narave.«) V parku je obiskala Cekinov grad z Muzejem novejše zgodovine Slovenije in Grad Tivoli z Mednarodnim grafičnim likovnim centrom ter se po Jakopičevem sprehajališču vrnila nazaj proti mestnemu jedru, mimo »čudovitih stavb« pravoslavne cerkve, Moderne in Narodne galerije, opere in parlamenta – in čez Trg republike, za katerega pravi, da je pravo nasprotje preostalim lepim stavbam v mestu.

Pa naprej do arheološkega parka Zgodnjekrščansko središče na Erjavčevi cesti blizu Cankarjevega doma, zatem pa na Kongresni trg, »trg z razburljivo zgodovino«, saj je bil pogosto prizorišče nagovorov ljudstvu, jugoslovanskega kralja Aleksandra in pozneje predsednika Tita, denimo.

Od tod je Sandro vodila pot do nabrežij Ljubljanice, kjer je občudovala pročelja hiš nad reko, čez Novi trg se je sprehodila do Narodne in univerzitetne knjižnice in Križank, zatem pa jo je pot povedla nazaj proti Ljubljanici in čez reko do Gornjega, Starega in Mestnega trga ter naprej do spodnje postaje vzpenjače, s katero se je vzpela na Ljubljanski grad. »Ko sem skupaj z drugimi turisti stala v zastekljeni kabini, se je ob pogledu na pobeljene gore v daljavi marsikomu izvil globok vzdih.« Po obisku gradu jo je mahnila še do Zmajskega mostu, čez osrednjo mestno tržnico do Mesarskega mostu in zatem do Tromostovja, kjer je sklenila ogled mesta.

Pravi, da je ugotovila, da je Ljubljana zelo prijetna tudi pozimi!

»Naj se spomladi vrnemo?«

»Kako preživeti dva deževna dneva v Ljubljani?« pa se je spraševala italijanska družina na svojem blogu Una famiglia blu. Brez težav, saj je mesto prijetno v katerem koli letnem času, okoli božiča pa je bilo v njem še zlasti lepo, je zapisala.

»Ob prejšnjih obiskih Ljubljane smo po njenem središču vselej hodili. Tokrat pa smo ugotovili, da so tudi avtobusi zelo udobna in hitra možnost spoznavanja mesta.« Preden so se odpravili na potep po njem, so si zagotovili Turistično kartico Ljubljana, ki omogoča ugodnejše oglede zanimivosti. »Zelo jo priporočamo, resnično je uporabna!«

Prva zanimivost na »deževnem seznamu« je bil Ljubljanski grad, na katerega so se vzpeli z vzpenjačo. Najprej so si ogledali stalno razstavo Kaznilnica, ki pa za otroke morda ni najprimernejša izbira, razmišljata starša; je pa sinova navdušil Lutkovni muzej, ki domuje na gradu. Zatem so se odpravili do Železniškega muzeja na Parmovi ulici, ki je moško trojico povsem prevzel. Všeč jim je bila tudi notranjost frančiškanske cerkve na Prešernovem trgu, starša pa sta se razveselila mirnih uric v Družinskem centru Mala ulica, kjer sta lahko posedela ob pijači, medtem ko sta se otroka zabavala v igralnici. Pot jih je v dveh dneh sicer zanesla še do barvitih stavb na območju Metelkova mesto.

In če ne bi deževalo? Zagotovo bi drsali na Kongresnem trgu, se zapeljali z ladjico po Ljubljanici ... Prihodnjič pa si želijo obiskati živalski vrt, park Tivoli in Botanični vrt. »Kaj menite, naj se spomladi vrnemo?«