Z Urbanom Modicem o okrasitvi mesta, fotogenični Ljubljani in njenih zelenih oazah

Po izobrazbi ste arhitekt, za diplomo ste izbrali arhitekturno fotografijo, fotografija pa je tudi v ospredju vašega poklicnega življenja. Kako ste pred petimi leti »podedovali« skrb za krašenje decembrske Ljubljane?

Svetloba je pravzaprav rdeča nit vsega, s čimer se ukvarjam na umetniški in poklicni ravni. Ne nazadnje je tudi ključni element vsake fotografije. Poleg tega sem imel skoraj deset let atelje, v katerem smo projektirali osvetlitev in izdelovali svetila. V primeru okrasitve Ljubljane je sicer v ospredju še zlasti dekorativni vidik, a v tesni povezavi s svetlobo. Sem pa skoraj dvajset let dejansko tudi od blizu spremljal ozadje očetovega ustvarjanja praznične podobe mesta.

Vaše okrasitve imajo vselej pomembna, zgovorna sporočila; tudi letos ...

Osebno imam rad iskrenost, neposrednost, ne maram vsiljevanja česar koli in prepotentnosti – to so tudi vrednote, ki se mi zdijo prave in ki jih želim zato širiti med ljudmi. Letos smo tako povabili v Ljubljano prebivalce iz drugih delov vesolja, vesoljce. Z njimi sem želel na prenesen način povedati, kako pomembno je, da se poskusimo med seboj razumeti in da se vzajemno spoštujemo, kljub različnostim. Ljudje med seboj, pa tudi v odnosu do drugih živih bitij. Da nismo agresivni, požrešni, pohlepni v svojih željah, temveč da se imamo radi. To je glavno sporočilo letošnje okrasitve. Tako smo Židovsko ulico recimo letos okrasili z znakom za mir; prejšnja leta smo poudarili judovske simbole, zdaj je napočil čas za simbol miru.

Kateri elementi pa so najljubši vam – vizualno in sporočilno?

Izjemno mi je všeč okrasitev na Prekmurskem trgu, ki sem jo poimenoval »zvezdna karta do nikoder«. Tukaj so zvezdice, povezane z linijami, ki predstavljajo zapleteno potovanje skozi čas-prostor. Pa leteči krožnik na Prešernovem trgu (ki prikazuje miroljubno in spoštljivo srečanje različnih kultur, op. p.). In sonce Pod Trančo; to s svojo toplo svetlobo nadomešča pravo sonce, ki ga bo kmalu, na zimski solsticij, najmanj na spregled. Sicer poskušamo osrednje lokacije prazničnega dogajanja, kot je Prešernov trg, vedno okrasiti malce bolj pompozno, a z vidika vsebine in opaznosti, ne pa tudi produkcije. Pri tem smo čim bolj skromni, s preprostimi stvarmi poskušamo doseči čim večji učinek.

Pred leti ste v nekem intervjuju dejali, da je imela ustvarjalnost v vaši družini vedno glavno vlogo; kakšen je vaš pogled na ustvarjalnost pri razvoju Ljubljane? Ne nazadnje je tudi vizija turizma v Ljubljani razvoj v vodilno in najustvarjalnejšo mestno destinacijo trajnostnega življenjskega sloga na svetu.

Ustvarjalnost se mi zdi za človeka izjemno pomembna, še zlasti za njegovo duhovno dobrobit. Zelo bom vesel, če se bo v mestu ustvarjalni vidik še naprej in (še) bolj poudarjal ter da bo mogoče čim več svobodne, neobremenjene ustvarjalnosti, ki pogosto ni dobičkonosna. Menim, da ima mesto načeloma posluh za takšne vsebine, pri čemer pa se mora seveda ozirati tudi na druge interese. Meni so všeč takšne zgodbe, kot je, recimo AKC Metelkova, v mestu pa bi si želel čim več majhnih simpatičnih intervencij, detajlov v slepih kotičkih, med špranjami med hišami, takšna drobna presenečenja, ki jih ponuja recimo festival Svetlobna gverila. Da bi bilo takšnih vsebin torej čim več, prostora je zanje dovolj.

Prižig luči vsako leto privabi v staro mestno jedro osupljivo veliko množico ljudi. Vas to preseneča?

To me je že presenečalo takrat, ko je mesto še okraševal oče. Iz tega je nastal res velik dogodek, kot bi bil v mestu odmeven koncert. Me pa to seveda veseli. In da ljudje opazijo, kaj se je spremenilo od prejšnjega leta. Je pa to res zelo velik projekt in ne bi bilo mogoče, da bi ga vsako leto postavili povsem na novo. Pa tudi, zakaj bi tisto, kar je dobro, umikali? To je lahko nek prepoznavni znak okrašene Ljubljane.

Ljubljano ste letos okrasili peto leto zapored. Koliko stvari se je v tem času predrugačilo, postavilo na novo?

Kar veliko. Zgodba okrasitve je vsako leto druga in glede na to potem spreminjamo postavitve, pri čemer je približno 90 odstotkov skulptur in likov, ki jih je okoli 850, še iz prejšnjega leta, kar pomeni, da so iste ali postavljene v druge kontekste, nekatere načete elemente iz prejšnjih okrasitev pa tudi predelamo.

V predstavitvi koncepta letošnje okrasitve je zapisano, da so nove skulpture pretežno izdelane iz recikliranih elementov preteklih postavitev in delov odsluženih javnih svetilk in druge tehnike. Recikliranje je torej pomemben del ustvarjanja?

Izjemno. Po njem posežemo, kolikor je to le mogoče. K sreči je pri tem projektu veliko priložnosti za recikliranje. Ko se lotim dela, vedno obiščem odpad Javne razsvetljave v Ljubljani, kjer se počutim kot otrok v trgovini z igračami (nasmeh). Na njem vedno najdem genialne stvari. Letos sem tako odkril že tako rekoč narejene leteče krožnike!

Koliko pa ste ljubitelj decembra v Ljubljani? Se radi sprehodite po okrašenem mestu?

Dejstvo je, da moji decembrski obiski mesta niso povsem sproščeni, saj si nenehno ogledujem morebitne tehnične napake v okrasitvi. Tako je, temu se ni mogoče izogniti. Sicer imam pa december rad, čeprav sam raje praznujem poganske praznike, kot je zimski solsticij, ko svetloba premaga temo, dobro zlo in svet se prerodi.

Glede na to, da ste fotograf: kakšen je vaš pogled na Ljubljano z vidika fotografa, skozi fotografski objektiv?

Ljubljana je s tega vidika izjemno lepa, že kičasta, v pozitivnem smislu, seveda (nasmeh). Če se postaviš ob Ljubljanico v lepem dnevu, si že skoraj posnel lepo fotografijo, recimo. Mesto ima srečo, da je v njem ustvarjal Jože Plečnik. Franci Virant (znan slovenski fotograf, op. p.) mi je nekoč dejal, da je pri Plečniku povsem vseeno, kam se postaviš in kam usmeriš objektiv. Dejal je: »Samo fotografiraj, ker bo vse dobro.« In je res, ker so proporci natanko takšni, kot morajo biti. Potem je tukaj izjemna, pogosto monumentalna arhitektura Edvarda Ravnikarja. Tudi z njim je imelo mesto srečo, saj je bil lahko socializem kočljivo obdobje za umetnost in arhitekturo. Pa srednjeveško staro jedro, ki ima svoj čar, in ostaline različnih obdobij, vse do Emone. Ljubljano imam res rad. In res je lepa.

Ste tudi velik ljubitelj narave; kateri so vaši najljubši zeleni kotički v mestu?

Živim v Savskem naselju, od koder imam le nekaj minut do Žal in Šmartinskega parka, do tod pa kmalu dosežem zeleni klin, kjer ni več prometa, samo še pašniki in polja, vse do Save, ob kateri rad tečem. Za zelene kline bi si želel, da bi jih zavarovali, ker se mi zdi, da je to, da imamo takšno naravo le streljaj proč od mesta, izjemno dragoceno. S kolesom grem pogosto na Golovec, pa na Rašico, v Polhograjske Dolomite. Zelo rad imam Rožnik, že od otroštva, ko sem na njem preživljal številne dneve. Tečem rad tudi ob Ljubljanici, po Štepanjskem naselju in Fužinah. Poti ob vodi so čudovite. To so moji najljubši zeleni kotički v Ljubljani in njenem zaledju.