V zavetju spokojnosti – Učna pot Bevke na Ljubljanskem barju
Tišina ... Zgolj ptice živahno žgolijo in veter, kadar piha, glasno trese drevesne krošnje. Sicer pa nas sredi prostrane močvirne ravnice Ljubljanskega barja obdaja popolna spokojnost. Hodimo po Učni poti Bevke, ki nas vestno vodi po makadamskih cestah in kolovozih, obenem pa nas seznanja s tukajšnjo bogato naravno in kulturno dediščino, svetom neskončnega mozaika travnikov, steljnikov, njiv, jarkov in mejic, bivališča številnih rastlin in živali, ki jih drugod po Sloveniji in Evropi le še redko srečamo. Pot je ravninska, dolga okoli šest kilometrov.
Krožna Učna pot Bevke se začenja južno od istoimenskega naselja (Bevke), pri osamelcu Gradišče. Nanjo opozori uvodna informativna tabla poti, na kateri sta kratka opisa Krajinskega parka Ljubljansko barje in učne poti z zemljevidom. Pod njo je puščica, naša vodnica na poti, ki nas usmeri naravnost, po široki makadamski cesti, ki povede v prostran in odprt barjanski svet.
Spoznavanje naravne in kulturne dediščine Ljubljanskega barja
Kmalu nas ustavi druga informativna tabla poti (skupaj z uvodno jih je devet): »Kako so včasih prali«; kmalu zatem izvemo, da Ljubljansko barje že dolgo ni več barje, temveč neskončen preplet vlažnih travnikov, steljnikov, logov, mejic, njiv ..., ki so zatočišče številnim živalim in rastlinam (med njimi recimo 89 vrstam metuljev, 48 vrstam kačjih pastirjev in 258 opaženim vrstam ptic). Seznanimo se s tem, da je tod nekoč potekala mlinarska pot, ki je povezovala prebivalce Bevk in Podpeči. Kajpak izvemo tudi kaj o Ljubljanici, ob kateri deloma poteka pot – »reki sedmih imen«, ki naj bi imela nekoč zaradi okljukov daljšo pot, a so jih zaradi rečne plovbe pozneje verjetno zasuli in zravnali. Pa o skritih rečnih zakladih, ki so jih začeli odkrivati konec 19. stoletja: številnih predmetih iz različnih zgodovinskih obdobij, od orodja, orožja do posode ... Pot nas seznani tudi z dragocenim kamnom iz bližnje Podpeči (ki krasi tudi Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, eno najbolj monumentalnih del arhitekta Jožeta Plečnika). Izvemo, da je ozemlje rimske Akvileje segalo vse do Bevk; pa o poplavnosti barja, ki »kot goba« zadržuje ogromno vode in s tem varuje Ljubljano pred poplavami – tako obisk tudi ni priporočljiv po obilnejšem deževju, saj je pot zaradi poplavljenosti deloma neprehodna.
Umirjen sprehod po makadamskih cestah in kolovozih
Hodimo pretežno po široki makadamski cesti, deloma po travniškem kolovozu. Pot je odlično označena, puščice ali deček Barjanko, maskota poti, nas dosledno vodijo po njej. Kdaj se nam zdi, da hodimo po dolgi premici, kdaj pot rahlo zavijuga. Mestoma hodimo po drevesnem špalirju, mestoma po odprtem svetu. Pogled, ki sega čez prostrano barjansko ravnico, na eni strani zapira Krimsko hribovje, na drugi Polhograjsko.
Obiskovalcu, ki ni poznavalec Ljubljanskega barja in življa, ki je značilno zanj, bo Učna pot Bevke odstrla le delček njegove bogate kulturne in naravne krajine; bo pa bržkone hvaležen za izjemno prijeten sprehod po svetu, ki na pragu prestolnice ponuja popoln odmik od mestnega vrveža.
Naravni rezervat Mali plac
V Bevkah, nedaleč proč od učne poti, pa je še ena zanimivost: naravni rezervat Mali plac, edinstven primer t. i. visokega barja, ki velja za eno redkih takšnih naravnih okolij v južni Evropi. V njem so uredili Pot močvirskih škratov na Mali plac – pravljično-doživljajsko pot za otroke, ki takole vabi k obisku: »Mali plac je čaroben kraj, poln nenavadnih cvetlic in živali. V njem vse brbota, reglja, šumi in žvrgoli. Že na tisoče let ga prekriva mah, ki sega globoko v gozd, v kraljestvo močvirskih škratov, ki pa so precej nabriti.« Uročili so Mali plac in le otroci lahko premagajo škratji urok!