Jaslice in druge zanimivosti v skritih kotičkih Gradeža

Sušilnica sadja iz leta 1938 s pečjo na drva, v kateri še vedno sušijo sadje na star način, zbirka kmečkega orodja, hiša skladatelja Marija Kogoja, črna kuhinja, stara gostilniška klet, čebelnjak z razglednim panjem, vodnjaki, kašče in kozolec ter Marijini kapelici; to so zanimivosti Gradeža, ki je kot naselbinska dediščina vpisan pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Da se ohranja spomin na prednike in njihovo zapuščino, skrbi tukajšnje Društvo za ohranjanje dediščine.

Sušilnica sadja

Največja zanimivosti vasi je sušilnica sadja, ki so jo zgradili leta 1938, potem ko je turjaško sadjarsko in vrtnarsko društvo poskrbelo za zasaditev sadovnjakov. Pozneje je sušenje zamrlo, leta 2003 pa so jo vaščani ob pomoči občine prenovili in odtlej v njej spet sušijo sadje. Zadnje sadje, ki so ga sušili v tem letu, kakiji, so ogrevali izbe stare hiše še konec novembra. Sicer je postopek sušenja še zdaj enak kot pred osemdesetimi leti.

Muzej starega orodja in opreme

V Zabukovčevem kozolcu je ohranjenih okoli štiristo kosov različnih predmetov, ki so jih nekoč imeli na kmetijah, na poljih, v hišah … Gospodar ali vodniki – člani Društva za ohranjanje dediščine obiskovalcem radi povedo, kako in za kaj so se uporabljali posamezni eksponati.

Hiša skladatelja Marija Kogoja

Na Gradežu je tudi hiša slovenskega skladatelja Marija (Julija) Kogoja, čigar najpomembnejše in najbolj znano delo je opera Črne maske. Leta 1919 se je poročil z Gradežanko Marijo Podlogar in občasno prebival ali preživljal počitnice v hiši sredi vasi. Pročelje hiše ima še nekaj takratne podobe. Na Gradežu je Kogoj našel mir, kopal se je v potoku Rašica in odkrival podzemne jame. Starejši vaščani se še spominjajo, kako se je celo ob bombardiranju med drugo svetovno vojno sprehajal po vasi in skladal.

Črna kuhinja

Andolškova črna kuhinja je bila sezidana leta 1839, kot je zapisano v notranjosti, na pročelju pa je letnica 1856. V hiši je zdaj že pokojna mati Justina za družino kuhala in pekla še do leta 1967. V slabem vremenu je morala zaradi dima včasih kar zbežati iz nje. Občasno jo še uporabljajo za prekajevanje mesa. V njej so na ogled tudi stari gospodinjski pripomočki.

Gostilniška klet

Gostilniška klet iz 18. stoletja je deloma obnovljena, v njej pa ob ogledih pripravijo pokušnje naravnih sokov, domačega žganja, svežega in suhega sadja, namočenega v žganju, vin iz slovenskih vinorodnih okolišev ter drugih domačih izdelkov.

Čebelnjak z razglednim panjem

Zoretov čebelnjak nadaljuje tradicijo čebelarstva na Gradežu. Med, pridelan v gozdu, čebelarji od Turjaka do Kolpe tržijo pod blagovno znamko Kočevski gozdni med. V razglednem panju pod steklom si je mogoče ogledati delo čebelje družine, matice in čebel. Društvo za ohranjanje dediščine pa tudi pripravlja delavnice o čebelarjevih opravilih.

Vodnjaki, kozolec, kapelici

Pri več hišah so na ogled ohranjeni vodnjaki; starejši so bili okrogli, v obliki steklenice, grajeni iz kamna in ometani, novejši so bili pravokotni in zidani. Potem je tukaj Strletov kozolec, ki je star več kot 250 let. Njegova posebnost je tako imenovana izvlečna dira, ki je bila namenjena sušenju žita. Pa Marijini kapelici – na začetku vasi stoji kapelica iz leta 1882, ob obnovi leta 1935 pa je dobila nov kipec Marije z Jezusom. Star kipec je bil prenešen v kapelico sredi vasi, ki je bila zgrajena leta 1935. Leta 1985 je bila tudi ta kapelica delno obnovljena, temeljito pa leta 2016, ko je bil vanjo vgrajen še en Marijin kipec, prinesen z romanja v Lurd.

Ogled vseh zanimivosti v spremstvu vodnika

Dediščino Gradeža si je mogoče ogledati v spremstvu vodnika na tradicionalnih prireditvah društva: Prazniku pomladi, poletnem Večeru na vasi, Prazniku suhega sadja na pragu jeseni in na razstavi jaslic. Ko ni prireditev, pa lahko obiskovalci pokličejo na telefonsko številko, ki je objavljena na vratih sušilnice sadja; nekdo od članov Društva za ohranjanje dediščine bo zagotovo dosegljiv in bo obiskovalce lahko popeljal po vasi.

Zibelka slovenske književnosti

In še malce o okolici Gradeža. Na Turjaku lahko obiščemo istoimenski grad z bogato zgodovino, ki mu je večno slavo postavil slovenski pesnik France Prešern z balado Turjaška Rozamunda. Kot zibelka slovenske književnosti pa je zanimiva vsa okolica Velikih Lašč: v tamkajšnjem Levstikovem domu je spominska soba Josipa Stritarja in Frana Levstika, obiskati je mogoče Levstikovo rojstno vas Dolnje Retje in Stritarjevo kaščo v Podsmreki. Iz Turjaka se lahko sprehodimo po učni gozdni poti do Trubarjeve domačije na Rašici, poleti pa se lahko od tod spustimo v osvežujoči hlad Bajdinških slapov.