Sv. Miklavž na Gori – priljubljen razglednik nad Termami Snovik
Nad Termami Snovik, v njihovem razgibanem zaledju, je cerkev sv. Miklavža, priljubljen pohodniški cilj. Stoji na gozdnati vzpetini Gora nad vasjo Gradišče v Tuhinjski dolini. Pod njo je razgrnjen valovit podeželski svet, izza višjih hribov pa na severu »kukajo« mogočnejše Alpe. Med najbolj priljubljenimi potmi na Goro je odlično označena, lahka in prijetna pot, ki povede od Term Snovik, najviše ležečih term v Sloveniji in edinih v Osrednjeslovenski regiji. Tako se bržkone ne gre čuditi, da nas na poti večkrat presenetijo studenci, domala ves čas pa nas spremlja šumenje vode.
Gotska cerkev sv. Miklavža s samostojnim zvonikom, mežnarijo in protiturškim taborom iz 16. stoletja © Mankica Kranjec/Nea Culpa
Začetek poti proti vasi Snovik © Janez Zalaznik
Po poti nas vseskozi vodijo markacije in smerokazi; le stežka bi se izgubili © Urška Boljkovec
Utrinek s poti in pogled na cerkev sv. Miklavža na vrhu gozdnate vzpetine © Janez Zalaznik
Razgledni postanek malce pred ciljem © Urška Boljkovec
Tudi v megli in pod oblaki je izlet na Sv. Miklavž prijeten © Janez Zalaznik
Na vrhu je tudi lepo obnovljen stari vodnjak © Janez Zalaznik
Izlet je lep preplet naravne in kulturne krajine, s prostranimi gozdovi in obsežnimi travniki ter prijetnimi vasmi. Začenja se na parkirišču Term Snovik, od koder povedejo proti Sv. Miklavžu na Gori (757 m) rdeči planinski in rumeni pohodniški smerokazi. Po poti nas vodijo tudi Knafelčeve markacije in druge oznake; vsekakor imamo na njej več kot dovolj označb, da se ne izgubimo.
Povsod voda – če je ne vidimo, jo pa slišimo
Sprva hodimo ob robu asfaltne neprometne ceste, ki povede proti jedru vasi Snovik. Hodimo sredi travnikov, ki jih obrobljajo gozdovi, po dolini, ki se ob koncih rahlo privzdiguje. Ko smo pri kapelici, nas kažipot povede desno, mimo izvirske vode in table, ki nas poduči o vodni kopeli rok. Le še malce hodimo po asfaltu, nato stopimo na makadam in kmalu po lesenih stopnicah na travnik in zatem na gozdni kolovoz. Pot se rahlo dviga in spušča, kolovoz začasno zamenja ožja stezica, gozd se občasno odpira in hodimo sredi travnatih pobočij, sadnega drevja ...
Po strmejšem spustu smo spet na asfaltni cesti, v vasi Hruševka. Tukaj se nam že odpre pogled na Goro s cerkvijo. Sprva spet hodimo po asfaltni, a neprometni cesti, mimo hiš, kozolcev, sadovnjakov in vrtov, travnikov, ki jih končujejo gozdovi, ves čas ob glasnem šumenju vode, ki jo je slutiti niže v dolini.
Po približno poldrugem kilometru stopimo čez mostiček na makadam in naposled vode ne zgolj slišimo, temveč jo tudi vidimo; vzpnemo se po široki cesti ob potoku. Hodimo v objemu gozdov, pot pa začne počasi »ovijati« hrib, proti vrhu katerega stopamo. Ne grizemo kolen, vzpon je zmeren. Malce pod vrhom, ko se gozd razpre in dopusti pogledu, da zavandra čez travnike in gozdove, sledi še kratek spust, zatem pa spet stopimo navkreber – in že smo na cilju.
Razgledna in s soncem obsijana Gora
Skorajda presenečeni smo, ko smo naenkrat pred mežnarijo oziroma kočo TD Gora Sv. Miklavž. Cerkev s samostojnim stolpom je nad nami, prav tako obnovljeno protiturško obzidje. V lepih dneh se splača posedeti pod njim, saj je Gora obsijana s soncem.
Z nje se odpre lep pogled tudi na Alpe (v pomoč pri tolmačenju razgleda nam je okrogla smerna plošča), v daljavi kuka izza hribov Grintovec, pa tudi Triglav se na ogled postavi.
Nezahteven izlet za vse leto
Na izhodišče se vrnemo po poti vzpona, tik pred vasjo Snovik pa se lahko do Term Snovik vrnemo po drugi poti: lesen kažipot za terme nas povede v gozd, po katerem se po prijetni poti vrnemo na začetek izleta.
Pot je lahka, med izhodiščem in ciljem je 272 metrov višinske razlike, za ves izlet (hojo) pa bomo potrebovali približno dve uri in pol. Pot je prehodna v vseh letnih časih, pozimi pa vendarle ne pozabimo na pohodniške palice in derezice, saj je lahko mestoma poledenela.