Nova planinska koča na Planini nad Vrhniko

»Od tod se odpira najlepši pogled na Vrhniko – seveda v lepem dnevu,« pokaže Mitja Kovačič, najemnik in oskrbnik koče na Planini, skozi okno v vrhnjem nadstropju, kjer so v začetku aprila še urejali sobo s skupnimi ležišči. Dan, ko smo se povzpeli na Planino (733 metrov), je bil siv in moker, zato mu je bilo treba verjeti na besedo. Tudi na lesen, dvaindvajset metrov visok razgledni stolp ob koči, ki so ga postavili pred desetimi leti, bi se bilo zaman povzpeti v iskanju razgledov na Alpe, Ljubljansko barje, Nanos in druge hribe in ravnice.

Dragoceno prostovoljno delo

Nekdanje zavetišče na Planini, ki so ga vrhniški planinci zgradili leta 1960, je čedalje bolj klicalo k temeljiti prenovi. Bilo je premajhno, načeto, ni več ustrezalo zakonskim in drugi standardom … »A med razmišljanjem o vnovični prenovi smo ugotavljali, da bi bilo zavetišče najbolj smiselno podreti in zgraditi novo kočo,« razlaga Mitja Kovačič, ki je bil že oskrbnik zavetišča, med gradnjo koče pa je skrbel, da je bilo na Planini mogoče kaj spiti in prigrizniti, četudi je kuhal v zabojniku.

Novo kočo so postavili s prispevki, donacijami, različnimi akcijami (kot je bila, denimo, prodaja porcij najdaljšega, 24-metrskega vrhniškega štruklja na Argonavtskih dnevih pred dvema letoma) in ob pomoči številnih prostovoljcev, ki so zavihali rokave; sredstva za kočo, ki je sicer v lasti Planinskega društva Vrhnika, pa sta prispevali tudi Občina Vrhnika in Fundacija za šport.

Ne gostilna, temveč koča

V prostorni, svetli jedilnici, obloženi z lesom, kjer je petdeset sedišč, je tudi lončena peč, ob kakršnih se v planinskih kočah radi pogrejemo in posušimo oblačila. Stoji na istem mestu kot v nekdanjem zavetišču, pečnice so krasile tudi staro peč, sedanja je le na novo pozidana in večja. V njej še vedno pečejo kruh, sicer pa je tudi na splošno ponudba koče takšna, kot se »spodobi« za – kočo. »Nismo hoteli in nočemo gostilne; na jedilniku so jota, ričet, golaž, žganci, klobase ...« pojasnjuje oskrbnik.

Pripravljajo pa tudi štruklje s suhimi slivami, vrhniško posebnost, in Cankarjevo kavo, sveže praženo v vrhniški pražarni in postreženo v skodelici s Cankarjevim podpisom in s piškotom v obliki pisateljevih znamenitih brkov.

Odprta vse leto, skoraj vse dni v tednu

V koči, ki bo od maja odprta vse dni v tednu (razen ob ponedeljkih) in vse leto, je najbolj živahno ob lepih koncih tedna, ko se na Planino vzpenjajo ali pripeljejo obiskovalci iz vseh koncev Slovenije. Med tednom prevladujejo domači pohodniki, tekači in kolesarji, ki pa se v koči praviloma ne zadržujejo dalj časa. Pravijo, da je Planina za Vrhničane nekaj takšnega, kot je Šmarna gora za Ljubljančane.

Na Planino vodi več označenih planinskih poti, različno dolgih, iz različnih izhodišč, najbolj priljubljena in obljudena pa je prijetna in lahka pot, ki povede s parkirišča na Betajnovi; po njej je približno ura zmerne hoje.

Med izhodišči je turistično gotovo najbolj zanimiv Star maln v dolini potoka Bele, kjer je Lintvern, izvir potoka Bele, občasni bruhalnik vode, o katerem je J. V. Valvasor zapisal, da bruha zmajeve mladiče; bržkone so bili to »le« mladiči človeške ribice  …

Pričakujejo tudi tuje turiste

Slab mesec pred uradnim odprtjem koče je bilo treba urediti še okolico in vrhnje, mansardno nadstropje, kjer bo soba s skupnimi ležišči, bodisi za šolske in planinske tabore bodisi za tuje turiste, ki bi si želeli doživeti izkušnjo spanja v planinski koči, a se za to ne bi vzpeli v visokogorje, pojasni Tjaša Jamnik, ki skrbi za prenočitveno in turistično plat zgodbe na Planini.

Dela je v koči zelo veliko, za 24-urni delovnik, se nasmehne Mitja Kovačič, ki sicer živi na Vrhniki – in ki ga je delo oskrbnika navdušilo pred dobrim desetletjem, ko sta bila z ženo na trekingu na Novi Zelandiji. »Tam sem v koči pomislil, kako fajn bi bilo, ko bi lahko bil oskrbnik. In priložnost za to se je ponudila le nekaj let zatem. Včasih je treba tisto, kar si želiš, izgovoriti na glas, in mogoče se res uresniči!«