Gradovi, ki obkrožajo Ljubljano

Bili smo v Bogenšperku, nekdanjem domu izjemno zanimivega polimata, barona Janeza Vajkarda Valvasorja (1641-1693), ki je v tem delu sveta zelo znan, a drugod manj poznan. Prvič sem naletel nanj v kratki omembi v slovenskih turističnih vodnikih. Zdel se mi je tako zanimiv, da sem bil precej presenečen, da o njem skoraj ni ničesar napisanega, še posebej ne v angleščini.

Najbolj je znan po tem, da je našel naravno razlago za to, zakaj Cerkniško jezero vsako leto izgine – Cerknica je največje jezero v Sloveniji pol leta, nato pa se popolnoma izsuši in postane pašnik za drugo polovico leta. To je bilo pripisano urokom čarovnic, vendar je Valvasor razvil teorijo hidravlike, ki je zelo blizu današnji znanstveni razlagi.

Toda reševanje skrivnosti izginjajočega jezera je le eden izmed vidikov Valvasorjevega resnično izjemnega življenjepisa. Z malo več raziskovanja o Valvasorju sem našel nekoga tako zanimivega kot je Alexander von Humboldt, pustolovec in znanstvenik, ki je raziskoval velikanske lignje in je v anglofonskem svetu dobro poznan, a iz obdobja, ki je za dve generaciji predhajalo razsvetljenstvo. Valvasorjev čas je bil obdobje, v katerem je bila magija zelo resnična, znanost pa nova vrsta pravljice, s katero je bilo mogoče eksperimentirati.

Citiral ga je slavni filozof Immanuel Kant, občudoval ga je Sir Hans Sloane (ustanovitelj Britanskega muzeja), od leta 1687 je bil član londonske prestižne Kraljeve družbe (nominiral ga je Edmond Halley, po katerem je poimenovan slavni komet), navdihoval pa je avtorje, kot sta Jonathan Swift (Gulliverjeva potovanja) in Bram Stoker (Drakula). Valvasor je zelo vplivna, danes pa večinoma nevidna, osebnost v svetovih naravne zgodovine, mitografije, ohranjanja folklore, geologije in hidravlike ter še marsičesa. Prav tako je napovedal "socialno zgodovino" in antropološki interes za ohranjanje zgodb, navad in tradicij lokalnega "nepomembnega" prebivalstva (torej širše javnosti, ne le plemstva in duhovščine) stoletja preden je to postalo običajno.

Bil je prva oseba, ki je natisnila knjigo o vampirjih, dve stoletji pred Drakulo in daleč pred priljubljeno norijo o vampirjih v 18. stoletju (glej mojo knjigo, Slovanski miti, za več o tem). Objavljal je o demonski obsedenosti in izganjanju, o bizarnih psevdo-poganskih tradicijah Krampusa in Kurentovanja (v katerih se moški oblačijo kot demoni, da bi prestrašili zimo in povabili pomlad), o otroških zmajih, čebelarstvu in posebnem večkrat eksplodirajočem smodniku (po skrivnem receptu, ki se ga je naučil v turškem zaporu), če naštejemo le nekaj tem. Bil je tudi kronist magije, nadnaravnega, čarovništva in hudiča - trdno je verjel v vse to. Toda v njegovih opisih, na primer tehnik za odpravljanje nadležnih vampirjev, lahko vidimo napetost med razumevanjem, da je nadnaravno resnično in del vsakdanjega življenja, ter željo po iskanju znanstvenih razlag. Bil je res zanimiv tip.

Grad Bogenšperk

Vse to je na ogled v gradu Bogenšperk, Valvasorjevem domu - tam je napreč prebival večji del svojega življenja. Grad vključuje tudi lepo zbirko naravoslovnih primerkov (preparirane živali iz regije, od risa do jazbeca in še več), razstave o Kurentovanju, čarovništvu, ljudskih zdravilih in tiskarstvu, ki je bilo Valvasorjeva glavna zaposlitev - bankrotiral je zaradi svojih založniških podvigov, ki se niso prodajali tako dobro, kot je upal.

Medtem ko je Valvasor ponudil racionalno, znanstveno razlago za to, zakaj Cerkniško jezero izgine, ga je opisal tudi kot "čudež narave". Valvasorjevo pisanje, zlasti njegova več kot tisoč strani dolga mojstrovina iz leta 1689, Slava Vojvodine Kranjske, ki ponuja enciklopedično naravno in ljudsko zgodovino regije, v kateri je živel, je prepleteno z resničnim prepričanjem v magijo in nadnaravno (kar je bilo racionalno v miselnosti njegovega časa) ter zgodnjimi poskusi, da bi preglasil paranormalne razlage in iskal opazljive znanstvene razloge za obnašanje naravnega sveta. Utelešal je te razsvetljenske principe - idejo, da mora vladati Razum in da moramo verjeti v tisto, kar je znanstveno dokazano (manj nadnaravnega, več dokazov) - več generacij preden se je začelo pravo razsvetljenstvo, in ga lahko štejemo za protoznanstvenika, vzgojenega v svetu magije, pošasti in čarovništva, a odločenega, da to zasenči s počasi vzhajajočo svetlobo Razuma.

Grad Turjak

Valvasor je imel izjemno življenje, ki je vključevalo dvoletno Veliko potovanje po Afriki in čas v turškem zaporu. Bil je del habsburške vojske, ki se je stoletja borila proti Osmanom v prizadevanju za nadzor nad Evropo. Grad Turjak, zgrajen v 13. stoletju, 20 kilometrov jugovzhodno od Ljubljane, je bil predviden kot lokalna fevdalna trdnjava, vendar je bil razširjen za obrambo pred turško invazijo.

Resnica je, da ozemlje, ki ga danes poznamo kot Slovenija, ni bilo dovolj bogato, da bi zanimalo Turke za naselitev. Bilo je predmet napadov, ko je vojska prečkala območje na poti do bolj privlačnih ciljev, pri čemer je bil Dunaj trofeja, ki je nikoli niso uspeli osvojiti. Slovenija je polna utrjenih cerkva - primarna taktika premalo oboroženih domačinov je bila, da so se zatekli v cerkev, se zaklenili in goreče molili. Imeli so vzpostavljen opozorilni sistem: na vrhovih hribov po vsej državi so bile pripravljene lesene gomile, ki so jih prižgali, če so stražarji opazili bližajočo se vojsko. Vsak kres je bil strateško postavljen tako, da je bil viden z dveh drugih stražarskih postojank na vrhu hribov, ki bi nato prižgali svoje kresove, kar bi ustvarilo verigo opozoril, ki bi se širila po vsej državi. Domačini bi pobegnili v gozd ali se zaklenili v cerkve, medtem ko bi se plemiči skrili za trdnimi grajskimi zidovi. V Sloveniji ni bilo stalne vojske, ki bi branila pred turškimi napadi, zato so bili domačini večinoma prepuščeni sami sebi.

Menilo se je, da ime gradu Turjak izhaja iz povezave z bojem proti Turkom ali iz izumrle vrste velikanskih govedi, ki so nekoč hodila po Evropi, a so jih iztrebili (turov ali tur v slovenščini), vendar je resnica bolj vsakdanja. Verjetno izhaja iz imena družine, ki ga je prva zgradila, Ursbergovih (kasneje so se preimenovali v von Auersperg). Najbolj znan sin gradu je bil Andreas von Auersperg, opisan kot "kranjski Ahil", zaradi svoje vojaške spretnosti. Poveljeval je silam iz Koroške in Kranjske (dve severni regiji današnje Slovenije) v bitki pri Sisku, kjer so 22. junija 1593 premagali Osmane.

Grad Zaprice

Moje posvojeno domače mesto Kamnik ima tri gradove in pol. Tu je Mali grad v središču mesta, ki je najstarejši. Potem je tu Stari grad, ki je sicer novejši od Malega gradu. In tu je Grad Zaprice, ki je v resnici bolj baročna graščina, a v njem se nahaja odličen regionalni muzej. Če vas zanima, "pol" gradu je graščina industrijalca iz 19. stoletja, Grad Katzenberg. V imenu ima besedo "grad", vendar je v resnici le zelo velika hiša.

Zaprice je moj lokalni muzej. Vidim ga iz svojega delovnega prostora med pisanjem, pogosto sem ga obiskal ter snemal v njem. Prvič je bil omenjen leta 1306 in podobno kot grad Turjak, je postal znan po tem, da je nudil zavetje in podporo protestantom, v tem primeru luteranom, preden je bil protestantizem zakonit. Različica gradu, ki jo vidimo danes, je pozna baročna prenova, kar pomeni prenovo iz poznega 17. in zgodnjega 18. stoletja. Z njegovih obzidij imate obsežen pogled na očarljivo gorsko mesto Kamnik, znotraj pa najdete razstave okostja mamuta, najdenega v bližini, lokalne skupine Napoleonskih dezerterjev, ki so se prelevili v razbojniško skupino po zgledu Robina Hooda, imenovano Rokovnjači, gradov Kamnika, srednjeveških obrti in še več.

Kamnik je bil dejansko pomembnejši od Ljubljane večino prejšnjega tisočletja. Bil je mesto, ki je imelo pravico kovati lastne kovance, kar pomeni, da je bilo pomembno trgovsko središče. Vodila ga je plemiška bavarska družina Andechs in je bil postaja na trgovskih poteh med Celjem in Ljubljano.

Ko sta bili moji hčerki majhni, sta oboževali obiskovati Zaprice, ki ima veliko interaktivnih razstav, ki razveseljujejo otroke. V zgornjem nadstropju boste našli tudi razstave o bližnji Veliki planini, gorski planoti, ki so jo naseljevali pastirji že od železne dobe in ima svojo kulturo in tradicije, pa tudi sobe, posvečene impresivni industrijski dediščini Kamnika (bil je pomembno industrijsko središče za Jugoslavijo), ter celo oddelke o ladjarstvu.

Od Bogenšperka do Turjaka do Zapric in naprej, Slovenija je dežela gradov. Zame, ko sem bil mlad Američan, prihajajoč iz države brez gradov, so bili obiski gradov vrhunec družinskih počitnic v Evropi. Tudi danes, ko vidim obzidja na obzorju, se v meni prebudi otrok. Zato ne bodite presenečeni, če me boste opazili, kako na slovenskem grajskem zidu dvobojujem z namišljenimi sovražniki...

Ta blog je na voljo tudi kot podcast, kjer lahko uživate v poslušanju Noahovega očarljivega ameriškega naglasa.