200. obletnica Ljubljanskega kongresa

Zgodovinski kontekst

Leta 1821 so politično dogajanje v Evropi še vedno močno oblikovale posledice Napoleonovih vojn. Ljubljanski kongres leta 1821 je bil drugi izmed treh kongresov Svete alianse, ki je kot politična in vojaška zveza nastala na pobudo ruskega cesarja Aleksandra I., skupaj z Avstrijo in Prusijo. Pozneje so se jim pridružile skoraj vse evropske velesile, predsvem s ciljem zatiranja nastajajočih nacionalnih in revolucionarnih gibanj, ki so se združevale po evropskem kontinentu. Da bi utišali vstaje ali liberalna gibanja, so se člani sestali na srečanju, nad nepokorne vstajnike pa poslali vojsko.

Povod za srečanje Svete alianse je bila konstitucionalna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Absolutistični voditelji evropskih velesil Rusije, Avstrije in Prusije so se odločili strogo ukrepati proti upornikom. Ponudili so pomoč neapeljskemu kralju Ferdinandu in po mesec in pol trajajočih pogajanjih pooblastili avstrijsko vojsko, da obračuna z revolucionarji. Aliansa je dosegla uspeh, saj so bili neapeljski revolucionarji hitro premagani. S tem se je končal prvi del kongresa, drugi del pa je obravnaval novi revoluciji v Piemontu (in jo tudi vojaško zatrl) ter v Moldaviji in Vlaški proti osmanski nadvladi (ki jo je le idejno obsodil). Javnost je bila o političnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung.

Cilj Svete alianse v Ljubljani je bil z zatrtjem uporov dosežen in absolutistična oblast vladarjev ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele končno deklaracijo. Francija in Združeno kraljestvo pri sestavi in podpisu deklaracije nista sodelovala. Dolgoročno gledano so bile ideje alianse politično zgrešene, ker niso upoštevale realne podobe takratne Evrope; predvsem zametkov prebujanja narodov, ki so se leta 1848 uprli v t. i. pomladi narodov.

Ugledni gostje iz cele Evrope

Kongres Svete Alianse je potekal v Ljubljani od 10. januarja do 22. maja 1821, udeležili pa so se ga skoraj vsi politični voditelji po Napoleonovi Evropi, med njimi ruski car Aleksander I in ruski prvi minister in državni tajnik Kapodistrias, avstrijski cesar Franc I., neapeljski kralj Ferdinand IV. in modenski vladar Franc IV. Modenski, poleg teh pa še okoli 500 ministrov in predstavnikov Francije, Velike Britanije, Prusije in posameznih italijanskih držav. Idejni vodja in povezovalec kongresa je bil avstrijski kancler, knez Metternich.

V Ljubljani, ki je takrat imela približno 20.000 prebivalcev, je samo v središču mesta neprestano patruljiralo skoraj 300 vojakov. Prišlo je tudi 630 poslovnih predstavnikov in trgovcev iz vse Evrope in celo iz Brazilije. Ljubljana je privabila tudi obiskovalce, ki jih je zanimal sam dogodek - prestolnica dežele Kranjske se je tako v štirih mesecih spremenila v pravcato turistično središče.

Ljubljana kot gostiteljica: od majhnega mesta do središča Evrope

Ljubljana ob prihodu cesarjev ni ničesar prepuščala naključju. Poleg uglednih političnih predstavnikov je gostila tudi številne domače in tuje veljake, tem pa so sledili vsi, ki so si obetali raznih koristi. Mesto je poostrilo varnostni nadzor, začela pa so se tudi številna obnovitvena dela. Tlakovanje trgov in ulic, izravnava Kapucinskega trga (danes Kongresnega trga) za mimohodne slovesnosti, urejanje kanalizacije, ureditev razsvetljave, obnova gledališča, plesne dvorane ter razširitev poštnih zmogljivosti so bile naloge, ki so se opravile še pred začetkom kongresa. Poitični gostje so bili tudi radodarni turisti in udeleženci številnih družabnih dogajanj.

Vsakodnevno so se vrstile vojaške parade, godbe Filharmoničnega društva, plesi, maškarade, ognjemeti, gledališke in operne predstave v domači in tuji izvedbi, plovbe po Ljubljanici, lovski pohodi in maše. Na Ljubljanski kongres danes spominjajo Kongresni trg s paviljonom, Cesta dveh cesarjev in gostilna Pri ruskem carju.

Zgodovinski kontekst

Leta 1821 so politično dogajanje v Evropi še vedno močno oblikovale posledice Napoleonovih vojn. Ljubljanski kongres leta 1821 je bil drugi izmed treh kongresov Svete alianse, ki je kot politična in vojaška zveza nastala na pobudo ruskega cesarja Aleksandra I., skupaj z Avstrijo in Prusijo. Pozneje so se jim pridružile skoraj vse evropske velesile, predsvem s ciljem zatiranja nastajajočih nacionalnih in revolucionarnih gibanj, ki so se združevale po evropskem kontinentu. Da bi utišali vstaje ali liberalna gibanja, so se člani sestali na srečanju, nad nepokorne vstajnike pa poslali vojsko.

Povod za srečanje Svete alianse je bila konstitucionalna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Absolutistični voditelji evropskih velesil Rusije, Avstrije in Prusije so se odločili strogo ukrepati proti upornikom. Ponudili so pomoč neapeljskemu kralju Ferdinandu in po mesec in pol trajajočih pogajanjih pooblastili avstrijsko vojsko, da obračuna z revolucionarji. Aliansa je dosegla uspeh, saj so bili neapeljski revolucionarji hitro premagani. S tem se je končal prvi del kongresa, drugi del pa je obravnaval novi revoluciji v Piemontu (in jo tudi vojaško zatrl) ter v Moldaviji in Vlaški proti osmanski nadvladi (ki jo je le idejno obsodil). Javnost je bila o političnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung.

Cilj Svete alianse v Ljubljani je bil z zatrtjem uporov dosežen in absolutistična oblast vladarjev ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele končno deklaracijo. Francija in Združeno kraljestvo pri sestavi in podpisu deklaracije nista sodelovala. Dolgoročno gledano so bile ideje alianse politično zgrešene, ker niso upoštevale realne podobe takratne Evrope; predvsem zametkov prebujanja narodov, ki so se leta 1848 uprli v t. i. pomladi narodov.

Ugledni gostje iz cele Evrope

Kongres Svete Alianse je potekal v Ljubljani od 10. januarja do 22. maja 1821, udeležili pa so se ga skoraj vsi politični voditelji po Napoleonovi Evropi, med njimi ruski car Aleksander I in ruski prvi minister in državni tajnik Kapodistrias, avstrijski cesar Franc I., neapeljski kralj Ferdinand IV. in modenski vladar Franc IV. Modenski, poleg teh pa še okoli 500 ministrov in predstavnikov Francije, Velike Britanije, Prusije in posameznih italijanskih držav. Idejni vodja in povezovalec kongresa je bil avstrijski kancler, knez Metternich.

V Ljubljani, ki je takrat imela približno 20.000 prebivalcev, je samo v središču mesta neprestano patruljiralo skoraj 300 vojakov. Prišlo je tudi 630 poslovnih predstavnikov in trgovcev iz vse Evrope in celo iz Brazilije. Ljubljana je privabila tudi obiskovalce, ki jih je zanimal sam dogodek - prestolnica dežele Kranjske se je tako v štirih mesecih spremenila v pravcato turistično središče.

Ljubljana kot gostiteljica: od majhnega mesta do središča Evrope

Ljubljana ob prihodu cesarjev ni ničesar prepuščala naključju. Poleg uglednih političnih predstavnikov je gostila tudi številne domače in tuje veljake, tem pa so sledili vsi, ki so si obetali raznih koristi. Mesto je poostrilo varnostni nadzor, začela pa so se tudi številna obnovitvena dela. Tlakovanje trgov in ulic, izravnava Kapucinskega trga (danes Kongresnega trga) za mimohodne slovesnosti, urejanje kanalizacije, ureditev razsvetljave, obnova gledališča, plesne dvorane ter razširitev poštnih zmogljivosti so bile naloge, ki so se opravile še pred začetkom kongresa. Poitični gostje so bili tudi radodarni turisti in udeleženci številnih družabnih dogajanj.

Vsakodnevno so se vrstile vojaške parade, godbe Filharmoničnega društva, plesi, maškarade, ognjemeti, gledališke in operne predstave v domači in tuji izvedbi, plovbe po Ljubljanici, lovski pohodi in maše. Na Ljubljanski kongres danes spominjajo Kongresni trg s paviljonom, Cesta dveh cesarjev in gostilna Pri ruskem carju.