»Vedno in povsod velja naprej skrbeti za lokalno prebivalstvo«

Vodnikova domačija (Hiša branja, pisanja in pripovedovanja) je eden osrednjih akterjev kulturnega dogajanja v Šiški – oziroma Kulturne četrti Šiška, katere razvoj je med aktualnimi ukrepi strategije kulturnega turizma v Ljubljani. Kaj je, po vašem mnenju, največji doprinos domačije k dogajanju v tem delu mesta?

Odprti, gostoljubni javni prostori, ki povezujejo lokalno skupnost in različnim javnostim ponujajo zanimive in dostopne oblike preživljanja časa, so zelo pomembni. Prek njih osmišljamo svoja mala življenja. Upam si trditi, da je Ljubljana tudi zaradi Vodnikove domačije malo boljše mesto.

Vsebinsko se programi na domačiji usmerjajo h knjigam; branje knjig in druženje ob njih sta eni boljših stvari, ki jih lahko počnemo. Vodnikova domačija si prizadeva za branje opogumljati na številne načine. Programe razvijamo in pripravljamo skupaj s številnimi akterji, ki povezujejo literarno skupnost, privabljajo pa različne ciljne skupine, od najmlajših do najstarejših.

Šiška je zaradi živahnega vozlišča, ki smo ga vzpostavili in s katerim upravljamo od leta 2015, bolj zanimiva, odprta in povezana. In v percepciji številnih tudi bliže središču mesta, kar v majhnem mestu, kot je Ljubljana, sicer zveni smešno.

Kako ste zadovoljni z obiskom? Z domačim in tujim? Ali tuji obiskovalci zahajajo k vam in katere vsebine jih še zlasti pritegnejo?

Na domačiji se razveselimo vsakogar, ki pride na obisk. Ob dopoldnevih šolskih skupin, popoldan in zvečer obiskovalcev številnih dogodkov, tako razprodanih kot bolj skromno obiskovanih, pri katerih pa vztrajamo, ker prinašajo pomembne majhne spremembe. Domačija se povezuje s številnimi organizacijami, festivali, založniki, zato je živahna ves čas, omejitev pri razvoju in vzdrževanju živahnosti je le naša moč, zmožnost. Smo namreč majhna ekipa in moramo paziti na svojo dobro voljo in zdravje.

Tujih obiskovalcev pri nas skorajda ni, razen kadar jih povabimo ali gostimo. Razlog za to je zagotovo jezikovne narave, saj večina programov in dogodkov poteka v slovenskem jeziku. Skoraj vsak teden sicer kašen turist zaide na domačijo, kjer jim ponudimo individualna kratka vodstva po zgodovinskem kontekstu hiše in tem, kaj danes ponuja; navdušijo jih gostoljubnost, izgled, delovanje prostora. Peljemo jih v galerijo, kjer lahko kupijo tudi izvirno slovensko ilustracijo.

Če razmišljam, kaj bi na področju literature lahko ponudili obiskovalcem mesta, so to mednarodni festivali, morda bi bilo smiselno pripravljati redne večere v angleščini, večja knjigarna bi lahko tudi v Šiški ponudila dober izbor knjig za tuje goste ... Center ilustracije, ki se je oblikoval na domačiji, bi lahko, če bi imel fizični prostor, pritegnil veliko tujih obiskovalcev, jim predstavil našo izjemno tradicijo in trenutno produkcijo na področju ilustracije. Decembra na domačiji zaživi Decembrski sejem ilustracije, ki pritegne tudi tujce!

Razvoj kulturnih četrti je del prizadevanj za (nadaljnjo) razpršitev turističnega obiska iz mestnega jedra oziroma ožjega središča. Kakšen je vaš pogled na potencial preostalih delov mesta, vzemiva za primer Šiško, ki je že precej živahna, za razbremenjevanje ožjega središča, kar zadeva obisk?

Različne četrtne skupnosti bi lahko doživele razmah, seveda, a pogosto manjka že osnovnih stvari, kot so restavracije. Verjamem v ustvarjanje dobrih pogojev za življenje in delo za lokalno skupnost, vse drugo pride samo od sebe. V našem mestu živi veliko zanimivih samoiniciativnih ljudi, ki izstopajo na svojem področju in kakšna reč včasih mogoče potrebuje le pravo vzpodbudo.

Rdeča nit Strategije razvoja turistične destinacije Ljubljana in ljubljanska regija 2021–2027 je, da je pri turističnem razvoju v ospredju lokalno prebivalstvo. Kakšno je vaše mnenje o tem?

Vedno in povsod velja naprej skrbeti za lokalno prebivalstvo! Pozornost je vredno nameniti tudi dobrim vsebinam in prostorom. Zanimivo mi je bilo pred leti poslušati vodjo oddelka za kulturo iz Londona, ki je predstavila, kako so v mestu začeli zapisovati vse pomembne prostore (od malih zanimivih barov, do vadbenih prostorov, popravljalnic, manjših kulturnih ustanov). Ko so imeli dober spletni sistem, so lahko v živo spremljali izginjanje za mesto pomembnih prostorov, in nato v različnih četrtih ustanovili SOS pisarne, kamor so se ljudje zatekli po pomoč, ko niso več zmogli upravljati svojih prostorov ali storitev in na ta način pred zaprtjem rešili veliko dobrega.

V tujini pogosto predstavljam Ljubljano, mesto literature, in takrat iščem, kar štrli ven, kar nas  postavlja na zemljevid sveta. Slavoj Žižek, na primer. Ni ga mednarodnega srečanja, kjer ljudje ne bi spraševali o Žižku in ljubljanski šoli teoretske psihoanalize. In ni je dobre knjigarne na svetu, ki ne bi imela vsaj treh njegovih knjig. Pa šola formalno sploh ne obstaja in nima fizičnega prostora, ki bi ga našel na Googlovem zemljevidu. Odpreti takšen prostor, mu finančno omogočiti delovanje – to bi v Ljubljano pripeljalo zelo veliko zanimivih ljudi. Kar bi potegnilo za seboj veliko drugih zanimivih ponudb in korakov. To je le en primer, ki je pred očmi.

Vaša zamisel je bila pred skoraj dvajsetimi leti tudi Knjižnica pod krošnjami. Sčasoma ste jih, tudi ob spodbudi Turizma Ljubljana, postavili na več lokacijah v mestu, pozneje tudi drugod v regiji (ter Sloveniji). Kaj opažate skozi leta, kako doprinašajo k prijetnejšemu vzdušju lokacij, kjer so?

Knjižnica pod krošnjami je absolutni hit. In da, ne bi je bilo, če pri Turizmu Ljubljana takrat ne bi v preprosti ideji prepoznali potenciala za mesto. Knjižnice pod krošnjami so tako preprosta ideja, prinašajo pa veliko, tako prebivalcem kot obiskovalcem, in pripomorejo k dobremu vtisu, ki ga oddaja mesto.

Knjige so povezovalni element tako rekoč vsega, s čimer se ukvarjate. Med drugim ste predlagali ukrep v novih Strateških smernicah kulturnega turizma in prireditev v Ljubljani 2022–2027, vezan na Ljubljano – Unescovo mesto literature. Lahko več o njem?

Od leta 2017 koordiniramo pisarno Ljubljane, ki je pridobila stalni naziv Unescovo mesto literature, in tako razmišljam tudi o tem, kako tujim obiskovalcem predstaviti literarno Ljubljano. Knjižnica pod krošnjami, na primer, je zelo priljubljena tudi med turisti. Prva misel je bila dobra knjigarna na Brniku, že dolgo razmišljam, kako udejaniti oblikovno in konceptualno zanimive pokrite »pop up« prostore za branje v mestu. Tako je nastala tudi ideja za ponudbo knjig v hotelskih sobah. Ljubljana bi lahko, in morda bo postala prva mesto, kjer v hotelu poleg klasične ponudbe hladilnika najdeš tudi knjižno polico z dobrim izborom knjig, ki jih lahko kupiš in odneseš domov. Zase ali za darilo. Take zanimive preproste reči, ki jih ne vidiš drugod, znajo uspeti in se deliti naokrog kot primer dobre prakse.

Kakšen pa je vaš pogled na Ljubljano? Kako občutite mesto, kaj je pri njem najbolj prijetnega?

V Ljubljani živim dvajset let in življenje v njej se mi je vedno zdelo dobro. Vse na dosegu s kolesom, dober brezplačen zdravstveni in šolski sistem, izjemna mreža splošnih knjižnic, korak do zelenih površin, živahna v smislu kulturne ponudbe. Pogosto sicer postane premajhna, a je dovolj blizu drugih večjih mest.

Lahko delite kotičke mesta, ki so vam najljubši, kamor najraje zahajate?

Na izbiro prostorov, v ali na katerih se zadržujem, včasih vpliva bližina, drugič ponudba, osebje, program. Ob nedeljah je lepo iti na kakšno razstavo, ko je čas zanju, v Kinoteko ali Kinodvor, pogosto na sprehod ob Ljubljanici ali na Rožnik ali po Poti, v Sato bento ali Lajbah na hitro kosilo, na kavo v SEM, ker je blizu doma, nočno druženje je najboljše na Metelkovi, koncerti tudi v Kino Šiška in v času  festivalov po mestu. Trg republike je eden redkih večjih odprtih prostorov, kjer se po poteh v mestu razpre pogled. Cukrarna daje občutek, da smo resna prestolnica. Vodnikova domačija pa tudi ni le delovni prostor, je prostor,  kjer se največ družim in obiščem največ dogodkov.