Brko tura: doživetje Ljubljane v družbi vélikih brkačev

Zakaj Brko tura? Ker so bili vsi trije véliki, drzni in vizionarski možje tudi – brkati; nosili so odlične, košate in lepo negovane brke. Zato nas brki na tem svojstvenem potepu po mestu spremljajo ves čas. Tudi v podobi brkatega vodnika Turizma Ljubljane, ki kot mestni ključar odklepa vrata do zgodb o discipliniranem Plečniku, hedonističnem Cankarju in karizmatičnem Jakopiču, do njihovih mojstrovin, ki so jih zapustili Ljubljani, in tudi do drobnih spoznanj o slovenskem značaju.

Arhitekt, pisatelj ali slikar?

Brko turo začnemo pri Slovenskem turistično informacijskem centru (STIC) na Krekovem trgu; tam prevzamemo kolesa in se zavihtimo nanje. Naš vodnik (ali nima nekam prenežnih brk?) nam bo razkril rdečo nit potepa šele čez nekaj minut, ko bomo že prvič zavrli kolesa: pri najznamenitejšem ljubljanskem, Robbovem vodnjaku.

Tukaj spoznamo naše imenitne spremljevalce tega dne. Arhitekta. Pisatelja. Slikarja. Se vsaj kanček ustvarjalnosti, ki so jo premogli ti véliki možje, skriva tudi v nas? Smo lahko tudi mi arhitekti, pisatelji, slikarji? Lahko. Vsaj za nekaj ur. In poglej, poglej: kakšno naključje je hotelo, da nekoga, ki nenehno piše, vse popoldne identificira stilizirana nalepka, na kateri piše: Pisatelj! Tako na krilih ustvarjalnosti poletimo naprej ...

Mojzes in Jakopič

Po Stritarjevi ulici zapeljemo čez Plečnikovo Tromostovje in naprej po Wolfovi ulici mimo Slovenske filharmonije in sedeža Univerze v Ljubljani ter Kongresnega trga. Zanimivo se je preleviti v vlogo turista v svojem mestu; že takoj začneš opažati, kako slikovite in očarljive so stavbe, mimo katerih greš, ne zgolj te znamenite, temveč tudi druge, ki jih ob siceršnjih poteh po mestu niti ne zaznaš.

Pa do Novega trga oziroma do Narodne in univerzitetne knjižnice, največje Plečnikove stavbe v Ljubljani. Na njej so celo okna poklon učenosti (deloma so v obliki knjig)! In kip, ki krasi stranski vhod knjižnice: mogočen kip Mojzesa. »Vas na koga spominja?« vpraša vodnik. »Na Jakopiča?« »Tako je.« Portretna glava dejansko spominja nanj. Prvi preplet dveh brkačev tega dne. Sicer pa – da ne bi bil Cankar preveč zapostavljen – na Novem trgu izvemo o njem med drugim to, da je v Ljubljani bival na več kot šestdesetih naslovih. Nič nenavadnega ne bi bilo, ko bi bil eden od njih tudi kje v naši bližini ...

Postojimo še pred, kajpak, Križankami, še enim monumentalnim Plečnikovim delom; na zunanjem dvorišču je njegov doprsni kip (zelo mrkega pogleda), pred vhodom v amfiteater pa so vklesane njegove znamenite besede: Minljiv si, le tvoja dela so tvoj spomin.

Brkata preobrazba v retro-brivnici

Po Križevniški ulici z bogato kulturno preteklostjo in sedanjostjo se spustimo do: Uredništva pričesk. Brivnice v retro-slogu, z zelo brkatim (in bradatim) brivcem, ki bo našega vodnika vendarle ustrezno okrasil z brki. Kakšnimi? Mogoče v slogu Dalija? V angleškem, kraljevskem, podkvastem slogu ...? Skupina se strinja: s kraljevskimi! Na nič kaj prida udobnem stolu, ki je uspešno preživel že krepko preteklo obdobje, se začne stilska preobrazba našega vodnika – dokler ga ne krasijo imenitni, umetelno privihani brki. Zdaj je pravšnji!

Iz mesta na vas in na obisk k Plečniku

Spet na kolo in ob Ljubljanici proti Krakovemu in tamkajšnji najbolj slikoviti (Krakovski) ulici: nizke, barvite hiške, ki navdajajo z občutkom, da smo iz mesta skočili v vas. Kajti to je nekoč resnično bila vas, ki je vso Ljubljano oskrbovala s svežo zelenjavo. Tukaj je tudi rojstna hiša Riharda Jakopiča, ki se je rodil v premožno družino – njegov oče je bil namreč uspešen trgovec s poljščinami.

Pa naprej, proti Trnovem, po ulici z brezovim drevoredom, ki jo je Plečnik zasnoval tako, da so se krošnje kot pahljača razpirale ob približevanju Trnovskemu mostu čez Gradaščico. Le malce za Trnovsko cerkvijo je Plečnikova hiša, kjer je arhitekt živel in ustvarjal od leta 1921 do svoje smrti leta 1957. Preurejena je v muzej, v katerem nas poleg vpogleda v mojstrovo življenje pričaka tudi: prva brkata skrivnost ...

Med Jakopičeva dela

Po obisku Plečnikove hiše napoči čas za malce daljši kolesarski potep: proti Mirju in ob Rimskem zidu do Trga republike in Ravnikarjevih »dvojčkov« (mimogrede: Edvard Ravnikar je bil Plečnikov študent) s pogledom na slovenski parlament, ki bi bil precej bolj impozanten, ko bi uresničili Plečnikove načrte zanj. (Jih je pa mogoče videti v njegovi trnovski hiši.) Pa do Narodne galerije, kjer se nadaljuje zgodba o Jakopiču, saj so v njej razstavljena njegova dela; in tam nas pričaka druga brkata skrivnost ...

Naj krasijo brki prav vse!

Iz hrama umetnosti pa v naravo – v park Tivoli, kjer je po Jakopiču poimenovano osrednje sprehajališče, sicer Plečnikovo delo. To se lično spne z gradom Tivoli, v katerem so prostori Mednarodnega grafičnega likovnega centra. In tam nas čaka – darilce. Brkato, kajpak, in natisnjeno prav v prostorih centra. Za povrh postanemo še vsaj za kratek čas ponosni lastniki Arhitektovih, Pisateljevih ali Slikarjevih brkov. Čudovito pristajajo, prav vsem.

Cankarjev Rožnik

Ker je nepogrešljiv del slovenskega značaja hoja navkreber, pa Brko tura za konec povede še v klanec – tokrat peš, na Rožnik, do tamkajšnje gostilne, kjer je Cankar preživel dobršen del svojega življenja v Ljubljani. Ljudje so trumoma hodili tja, da bi se srečali z njim. (Mimogrede: Brko tura nam tudi razkrije, da je znal biti precej gosposki: eno kočijo je naročil zase, drugo pa za svoj klobuk!) Na Rožniku se nam v Cankarjevi spominski sobi razkrije še poslednja brkata skrivnost, piko na i pa postavijo zajetna kosa pehtranove in orehove potice ter Cankarjev čaj ali kava. Iz brkatih skodelic, seveda. Ob odhodu pa še širok nasmeh ob Cankarjevem doprsnem kipu – in njegovih brkih.

Drzni in brkati

Tri ure in pol, kolikor traja Brko tura, naglo minejo. V tem času se glava spremeni v kalejdoskop številnih zgodb o Jožetu Plečniku, Ivanu Cankarju in Rihardu Jakopiču, za katerimi bi morali marljivo brskati, da bi jih odkrili, in podob, lepot, ki jih v Ljubljani, če v njej živiš, skorajda ne opaziš več.

To svojstveno doživetje mesta je Turizem Ljubljana zasnoval v sodelovanju s specialisti za kulturni turizem –  Agencijo za razvoj in komunikacije v turizmu Nea Culpa, gledališkim režiserjem Jašo Kocelijem in scenaristom Simonom Hernausom. Vodnik, ki pospremi turiste v brkate skrivnosti, je posebej usposobljen za vodenje Brko ture.

In še: za Brko turo ne potrebujete brkov, ki so vsem na očeh, zagotavljajo avtorji potepa. »Lahko jih poiščete v sebi. Tam so, kjer se skrivajo vaše najbolj drzne ideje in ambicije. Brko tura je ustvarjena zato, da jih spet zbudi, skupaj z vašo domišljijo, in vas prepriča, da so (brki) nekaj večjega in pomembnejšega, kot ste si predstavljali. Naj vas brki iz Ljubljane spremljajo povsod.«