Sveti Miklavž na Gori (757 m)

Vodnjak pod cerkvijo svetega Miklavža na Gori.

Pohodna pot. Na eni strani travnik, na drugi gozd.

Usmerjevalne table na poti k cerkvi svetega Miklavža na Gori.

Pogled z doline na Sveti Miklavž na Gori obdan z gozdom.

Od studenca do studenca, pod nami pa voda šumi ...

Ste vedeli, da je sv. Miklavž v Sloveniji drugi svetnik po številu cerkva, ki so mu posvečene? Ena med njimi stoji na gozdnati vzpetini Gora nad vasjo Gradišče v Tuhinjski dolini. Pod njo je razgrnjen valovit podeželski svet, izza višjih hribov pa na severu »kukajo« mogočnejše Alpe. Med najbolj priljubljenimi potmi na Goro je odlično označena, lahka in prijetna pot, ki povede od Term Snovik, edinih term v Osrednjeslovenski regiji. Tako se bržkone ne gre čuditi, da nas na poti večkrat presenetijo studenci, domala ves čas pa nas spremlja šumenje vode. Lep preplet naravne in kulturne krajine; s prostranimi gozdovi in obsežnimi travniki ter prijetnimi vasmi.

S parkirišča Term Snovik se odpravimo ob robu asfaltne neprometne ceste, ki povede proti jedru vasi Snovik. Hodimo sredi travnikov, ki jih obrobljajo gozdovi, po dolini, ki se ob koncih rahlo privzdiguje. Sem in tja opazimo Knafelčevo markacijo, sicer sledimo rumenim kažipotom. Po slabem kilometru smo pri kapelici, kjer nas kažipot za Sv. Miklavž povede desno, mimo izvirske vode in table, na kateri se lahko podučimo o vodni kopeli rok. Le še kakšnih sto metrov hodimo po asfaltu, nato stopimo na makadam in kmalu ugledamo lesene kažipote, med njimi tudi za naš cilj, ki nas usmeri levo, po lesenih stopnicah, čez travnik in na gozdni kolovoz. Pot se rahlo dviguje in spušča, kolovoz začasno zamenja ožja stezica, gozd se občasno odpira in hodimo sredi travnatih pobočij, sadnega drevja ...

Po strmejšem spustu smo spet na asfaltni cesti, v vasi Hruševka. Tukaj se nam že odpre pogled na Goro z cerkvijo, do katere bo popeljala podkvasta pot – sprva po asfaltni, a neprometni cesti, mimo hiš, kozolcev, sadovnjakov in vrtov, travnikov, ki jih končujejo gozdovi, ves čas ob glasnem šumenju vode, ki jo je slutiti niže v dolini.

Pot je odlično označena, preprosto nemogoče se je izgubiti. Po približno poldrugem kilometru stopimo čez mostiček na makadam in naposled vode ne zgolj slišimo, temveč jo tudi vidimo; vzpnemo se po široki cesti ob potoku. Hodimo v objemu gozdov, pot pa začne počasi »ovijati« hrib, proti vrhu katerega stopamo. Ne grizemo kolen, vzpon je zmeren. Nenadoma se znajdemo v primežu skal, od koder se pot spusti do znova bolj odprtega in razglednega sveta. Od tod je že še kratek vzpon do vrha. Skorajda presenečeni smo, ko smo naenkrat pred mežnarijo oziroma kočo TD Gora Sv. Miklavž. Cerkev s samostojnim stolpom je nad nami, prav tako deloma obnovljeno protiturško obzidje. V lepih dneh se splača posedeti pod njim, saj je Gora obsijana s soncem.

Z nje se odpre lep pogled tudi na Alpe (v pomoč pri tolmačenju razgleda nam je okrogla smerna plošča), v daljavi kuka izza hribov Grintovec, pa tudi Triglav se na ogled postavi.